Pišem ti, čeprav te ni več tukaj. Ne! V  bistvu še kako živiš z menoj. Dolga leta si dirigirala moj  tempo, zdaj ta vnema popušča. Popušča znotraj mene. Takrat, ko še zavibrira, vem, da je to tisti del, ki ga še nisem ozavestila in hoče ven, ven,  da ga lahko zamenja nekaj drugega. Hoče da zadiha. Tisti del, ki je še jezen, žalosten, prikrajšan za sprejetje, radost, brezskrben otroški smeh.

Rodila si me, čeprav me nisi želela. Vse kar si čutila ti, se je preslikalo name. Počutila sem se kriva zato, da sem se rodila, ker si morala tako trpeti, iti čez tako življenje kot si šla. Nenehno si bila prisotna. Bila si doma, a me nisi videla, nisi me sprejela. Ko si rekla: »prekleti pamži, zaradi vas trpim, zaradi vas sem se morala odpovedati…, bom kar šla, pa boste videli kaj bo potem…, če bi bila še enkrat mlada, bi… Ne vem kaj bi? Tvoj trpeč obraz, tvoje zavožene zgodbe, tvoj trpeč obraz  in tvoje«pometanje« pod preprogo, da ja ne bodo… Bila sem priden in tih otrok. Bila si ponosna na to, ker sem poslušala vsako besedo in delala vse po tvojih željah… Zase sploh nisem vedela da obstajam. Nisem vedela kaj čutim, tolikokrat sem bila prečrtana. Rekla si: »jaz že vem kaj je zate… ne, ne, tako se počutiš…« Nisem vedela, da imam lahko svoje mnenje.  Bila sem nekdo, katerega si sklesala do zadnjega detajla. Seveda ti je pri vsem pomagal tudi oče. Okrog sebe si naredila zid in blizu nisi spustila nikogar.


Bila sem dobra in vestna učenka, a nikoli ni bilo dovolj dobro, da bi dobila pohvalo. Kot da sem se učila za vso družino. Še zlasti pri učenju tujega jezika sem bila zasmehovana in tudi to lučko si upihnila, tako, da še danes ne upa tleti, a močno verjamem, da tudi ta zasveti.
V sebi sem stkala zgodbo o najbolj ljubeči mami in najboljšem očetu. On se je takrat, ko bi bilo treba stopiti v ospredje, nuditi varnost in zaščito umaknil, ti pa si divjala kot orkan.
Dolgo, predolgo, ali pa tudi ne, kdo ve?, sem živela z iluzijo o ljubeči družini, ki je ni bilo.

Draga mama. Ni šlo zlahka, a zadihala, diham. Kdaj mi še ne uspe zadihati na polno, a se trudim,  zavedam in čutim. Desetletje ali raje več, je trajalo, da se je vse odkrilo in prišlo na dan.
Zdaj tudi razumem zakaj se je vse moralo zgoditi. Nisi zmogla in nisi znala drugače. Nisi dobila ljubezni, zato nisi mogla vedeti kako se s tem ravna in kako se jo daje naslednji generaciji.
Čez svoj zid nisi upala niti pogledati, kajti v tebi je bilo prestrašeno dete, ki se je neprestano balo, da bo spet ranjeno, napadeno, zlorabljeno…Hlepela si po ljubezni, želela si biti sprejeta, ljubljena, a nisi zmogla. Danes ti lahko povem, da se ne čutim več krivo za tvoje življenje. Vse kar si mi dala in kar mi danes ne služi v mojem življenju, ti s hvaležnostjo predajam nazaj v tvoje roke. Ti boš zdaj vedela kako ravnati s tem, meni ne služi več. Na to bo ostal le bežen spomin in opomin, da je to nekoč že bilo in z zavedanjem, da se kaj takega ne sme in ne more ponoviti. Žal mi je edino to, da nisem vsega, kar vem danes, vedela že v mladosti, to je pred tem, ko sem sama ustvarjala družino.

Sem  človek z velikim srcem. Sem učenka življenja z velikim upanjem, da postanem še bolj ljubeča, odprta, da bom znala in zmogla sprejeti drugačnost, da bom znala dati prostor za veselje in tolažbo tistim, ki bodo to rabili. Da podrem še tisti preostanek zidov, ob katere se občasno spotaknem.

Nisem več jezna nate. Rada te imam in hvaležna sem ti za življenje, ki si mi ga dala. Iz vsega bom skušala narediti najboljše, kar zmorem in znam in vsak dan posebej se bom trudila, da postanem še boljši človek. Hodim po poti, ki mi nudi notranji mir, radost, vrednost, varnost, spoštovanje, razum, sprejemanje drugačnosti, odgovornosti, odprtost za komunikacijo in dialog in ponosna sem nase, da zmorem pustiti preteklost tam kjer ji je mesto.

Mama zate v miru in z ljubeznijo