Romana Kos: Procesi ob žalovanju in izgubah

Romana Kos: Procesi ob žalovanju in izgubah
Romy

Ko žalujemo, največkrat slišimo nasvete v smislu: »bodi močan-močna«. Že res, pa vendar: zakaj in predvsem za koga? Pred seboj imam sto kilogramsko utež in zavedam se, da nimam mišic, da je do tam, ko bom z lahkoto dvignila to utež, proces, dolga pot, trdo delo in kaj malo mi pomaga spodbuda v smislu, naj bom močna. Ne potrebujem nikogar, ki mi to govori, saj to sama dobro vem. Potrebujem nekoga, ki me vodi, mi kaže vaje, ki me bodo nekega dne pripeljale do cilja, nekoga, ki me spodbuja pri mojem treningu, nekoga, ki mu lahko zaupam in mu potožim, kako me vse boli, nekoga, ki razume…in gre z menoj skozi ta proces, mi prigovarja, da bom zmogla in me po potrebi popravi, ko se treninga lotim narobe, ko sem na tem, da obupam, ko sem na tem, da ne zaupam več, da mi bo sploh uspelo.

In potrebujem zaupanje v svojega trenerja, ker vem, da je šel sam skozi ta proces, da točno ve, kaj doživljam. Neprecenljivo pa mi je tudi to, da so ob meni ljudje, ki v istem trenutku doživljajo podobne bolečine, ki se v istem trenutku trudijo doseči isto kot jaz. Z njimi pa hodim vzporedno, delimo si izkušnje in se medsebojno spodbujamo. Ne tekmujemo, kdo bo prej dosegel cilj, samo poslušamo drug drugega in si pomagamo z moralno oporo.
Nekoč mi je neka gospa, ki se je soočala z izgubo svojega otroka, dejala, da jo imajo njeni najbližji za noro ob znakih težkega žalovanja, nihče je ne razume, uradna medicina ji predpisuje zdravila v smislu: vzemi ali pusti. Težko ji je razlagati svoje občutke na videz mrtvo hladnemu zdravniku, ki med izpovedovanjem njenih težav že vnaprej razmišlja, kakšno terapijo ji bo predpisal. Želi si, da bi jo poslušal nekdo s srcem, tudi če nima rešitve ali nasveta zanjo, samo da jo posluša, da se lahko izpove nekomu, za katerega meni, da jo vsaj skuša razumeti.

Ljudje v življenju pogosto žalujemo, saj žalovanje še zdaleč ne pomeni samo smrt ljubljene osebe, partnerja, prijatelja, staršev, mogoče hišnega ljubljenčka, žalovanje nastopi ob vsaki izgubi nekoga ali nečesa, morda izguba službe, dohodka, doma, zdravja, partnerstva, na kar smo bili navezani in ob tem se sproščajo zelo močna čustva, ne samo žalost, tudi jeza, otopelost, ko se nikakor ne želimo soočiti s koncem, ampak se še vedno pretvarjamo, da se bo nam draga oseba vrnila, da bo vse kot je bilo prej...sledi pogajanje, depresija in končno sprijaznjenje, do česar pa nekateri žal nikoli ne pridejo.

Romana Kos: Procesi ob žalovanju in izgubah

Na te neljube dogodke nismo nikoli popolnoma pripravljeni, četudi gre za dolgo bolezen ipd. Vedno nas vržejo s tira in pomembno je vedeti, da je to normalna reakcija, da si ne očitamo in nikakor ne zadržujemo v sebi čustev, kakršnakoli se že pojavijo. Preplavljajo nas misli kot: »ničesar se ni dalo storiti« do »lahko bi storil-a« še toliko več«. Počutje pa niha od veselega razpoloženja do nekontroliranih izpadov joka in bolečine. Nekateri si želijo čim več v družbo, drugi se zapirajo vase.

V kolikor si ne dovolimo izliti iz sebe vsega, kar ob izgubi začutimo, se velikokrat zgodi, da vsa ta potlačena čustva izbruhnejo na dan kasneje, običajno s še večjo silovitostjo in brez pravega razloga ali sprožilca. Velikokrat nam je težko iti samim skozi vse te faze, ne znamo se soočiti z močnimi čustvi, ne najdemo tople besede in dlani, ki bi nam pomagala skozi težka obdobja. Pomembno je, da se ne zapiramo sami vase, da se ne predajamo malodušju, temveč se vsak trenutek zavedamo, da življenje teče dalje, da je še toliko stvari, ki jih mi lahko ponudimo svetu, ter kar je najbolj pomembno, da so naši dragi iz nebes vedno z nami in pazijo na nas ter nas vodijo.

Vsakdo žaluje na svoj način in toliko časa, kot mu ustreza. Nekateri ljudje si opomorejo že v roku pol leta in normalno nadaljujejo svoje življenje, čeprav se občutki žalosti še vedno od časa do časa pojavijo. Spet drugi potrebujejo leto, nekateri pa še celo po več letih ne najdejo notranjega miru in napredka. Običajno je največji izziv žalujočega, bodisi po smrti ljubljene osebe ali prekinitvi razmerja, ponovno prilagajanje in navajanje na novo življenje brez ljubljenega, kar pogosto zahteva povsem nove dnevne rutine, nove življenjske vizije ali je celo potrebno zgraditi novo identiteto.

RAZLIČNI TIPI IZGUB:
1. IZGUBA BLIŽNJE OSEBE ALI ODNOSA – izguba, zaradi katere najpogosteje žalujemo in poiščemo pomoč ob izgubi. Lahko izgubimo človeka, tudi izguba hišnega ljubljenčka spada med izgube, ki jih težko prenesemo, da je tudi žival družinski član.
2. IZGUBA IDENTITETE – nemalokrat skozi življenjske dogodke izgubimo tudi del sebe, svojo lastno identiteto, bodisi zaradi popolne prilagoditve partnerju, sem spadajo tudi razne zlorabe, posilstva, izguba dolgoletne službe.
3. IZGUBA STVARI – izgube, ki nastanejo kot posledica kraje, požara, ki nam uniči imetje, s katerim se nemalokrat poistovetimo (podobno kot izguba identitete)
4. CIKLIČNE IZGUBE – spremembe ob prehajanju skozi različna življenjska obdobja, menjava šole, službe, upokojitev, selitve, poporodne depresije, uvajanje novih rutin.

FAZE ŽALOVANJA:
Tako pri žalovanju kot tudi boleznih in ekstremnih stanjih, so psihologi določili najpogostejše faze, skozi katere ob teh stanjih prehajamo:
1. OTOPELOST, ŠOK, tudi ZANIKANJE, ki je kot nekakšna obramba, ki človeku daje čas za za pripravo na sprijaznjenje z neizogibnim, z nečem, česar se boji, s čimer se (še) ni pripravljen soočiti. In ta obrambni mehanizem je popolnoma naraven proces, ki nam celo pomaga ohranjati zdravo pamet ob posledicah šoka. Da premagamo to stanje, potrebujemo veliko ljubezni, tako od drugih kot do samega sebe. Zato je pomembno, da imamo ob sebi ljudi, ki jih imamo radi in jim zaupamo. Potrebno se je samo odpreti in deliti z njimi vse, kar moremo.
2. UTAPLJANJE V RAZLIČNIH ČUSTVIH, največkrat je to jeza, bes, zavist, obžalovanje, zamere do pokojnika oz. tistega, ki smo ga izgubili, občutki tesnobe, nemoči...
3. ŽALOST IN DEPRESIJA – najdaljša faza, ko žalujoči izgubi veliko energije, počasi dojame, kaj se mu je zgodilo, da je za vedno izgubil ljubljeno osebo, službo ipd., čas, ki lahko privede celo tako daleč, da težko opravlja vsakdanja opravila in obveznosti, postane potrt in se izogiba vsemu in vsem, ostaja sam s svojo žalostjo in nemalokrat potlači svoja čustva. Depresija oziroma globoka žalost je v bistvu blokada pretoka energije skozi življenjsko polje. Nekaj te energije je povezano s čustvi. Kadar torej govorimo o depresiji, gre v bistvu za zatrta čustva. V tem času je pomembno, da si čustva priznamo, občutimo in najdemo poti, kako jih izraziti in »dati iz sebe«. Zelo pomembno pa je tudi, da se ne kaznujemo s samoobtoževanjem, kaj vse bi lahko storili, pa nismo, ne iščimo krivde ali krivca za smrt ali konec razmerja.
4. SPRIJAZNENJE IN NOVO ŽIVLJENJE – nastopi, ko se končno začnemo zavedati, da naše življenje kljub izgubi teče dalje in si ga na novo postavimo, na novo začnemo graditi svoje aktivnosti in postavimo novo kvaliteto svojega življenja. Bogatejši smo za še eno izkušnjo, morda celo najdemo pozitivne dejavnike v izgubi, ki smo jo doživeli, pokažejo se številne priložnosti in spremembe, po katerih smo hrepeneli in ki so se nam morda prej zdele nedosegljive ali nemogoče. Na novo začnemo sprejemati tudi sebe in svoje življenje, vse te notranje spremembe pa sprožijo tudi zunanje. Morda spremenimo svoje delo, poklic, dobimo nove prijatelje, se preselimo nekam, kamor smo si vedno želeli. Na splošno drugače gledamo na življenje.

Romana Kos: Procesi ob žalovanju in izgubah

RAZLIČNE OBLIKE ŽALOVANJA:
1. NORMALNO ŽALOVANJE je žalovanje, ki poteka po povprečnih fazah in traja nekje določeno obdobje z običajnim izražanjem čustev
2. KOMPLICIRANA ŽALOVANJA – lahko trajajo dolga leta in močno zaznamujejo ter vsakodnevno vplivajo na kvaliteto življenja. Možni razlogi so, da žalovanje morda ni bilo dovolj odčustvovano, ni bilo pravega soočenja z izgubo (smrtjo) ipd.
3. ODLOŽENO ŽALOVANJE – spada med komplicirana žalovanja in nastane zaradi potlačenih čustev, prevelikega šoka, izguba se ni zadostno predelala in zato kasneje pride na plano v precej močnejši obliki.
4. PRETIRANA ŽALOVANJA– ko se žalujoči nikakor ne vživi v novo življenje po izgubi, reakcije so pretirane, vodijo v odvisnosti in fizične manifestacije, kronične depresije ...
5. PRIKRITA ŽALOVANJA – Žalujoči se običajno niti ne zaveda, da njegove težave tičijo pravzaprav v žalovanju, prikriva dejansko stanje svojih čustev, v življenju mi nič ne uspeva, simptomi so lahko tudi fizične narave. Ko se znajdemo v neki brezizhodni situaciji, je nemalokrat vzrok ravno v prikritem žalovanju.

Namen podpornih skupin je nadaljevati delo tam, kamor uradna medicina s psihoterapijo ne seže več. Namen se je srečevati z ljudmi s podobnimi težavami, predvsem v smislu zavedanja, da nismo sami, nudenje medsebojne pomoči in podpore med posamezniki v stiski s podobnimi izkušnjami. Izkušnje kažejo na to, da se ljudje upirajo vsem mogočim vrstam strokovne pomoči po nekih ustaljenih matricah, potrebujejo le topel objem in pogovor z nekom, ki ga razume, ki doživlja podobno ali enako in s katerim lahko deli svoje najgloblje občutke.

Skupino vodi certificirana svetovalka za pomoč ob žalovanju in izgubah, Romana Kos, po za to posebej izdelanem programu, vendar predvsem s srčno željo stati ob strani ljudem, ki imajo občutek, da so ostali sami na svetu in jih nihče drug ne razume.

Srečanje skupine bo vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu.

Prispevek na srečanje: 33 EUR

Prijave obvezne na mail: avalonromy@gmail.com ali telefon 041 636 648

Informacije in Kontakt:
Romana Kos
www.avalonromy.com
avalonromy@gmail.com
Tel: 00 386 41 636 648

Vir:
- Študijska literatura za Svetovalce ob žalovanju (C. Žmahar – Potovanje duše)
- Prebujajoča svetloba (B.A.Brennan)