Sanda Ž. Fajfarič: Namibija

Sanda Ž. Fajfarič: Namibija

Še ena pot, ki se je z Velikimi črkami zapisala v mojo življensko knjigo...pot za katero nisem imela nikakršnih pričakovanj...verjetno mi je ravno zaradi slednjega prinesla toliko novega.
Bilo je noro...noro toliko kot smo želeli da je noro...a če grem v podrobnosti sem doživela vso popolnost na tistem koncu sveta...zaradi avanturista, popotnika in fotografa Zvoneta Šeruge, zaradi samega programa, zaradi njegove pojave, zaradi vseh neskončnih možnostih ustavljanj, da sem lahko tudi jaz ovekovečala tiste nepozabne trenutke na svoje spominske kartice in zaradi njegovega pomočnika-kuharja Ludvika, ki je prirasel k srcu že ob prvi večerji, le kdo bi si lahko mislil, da lahko sredi črne Afrike jemo obaro in žgance zabeljene z ocvirki, ribe na žaru, enolončnice, pasulj, tenstan kromir, solate na sto in en način, žar in na večerno rundo palačink z limono po mojem okusu mmm...A kar je najlepše, da jima ni bilo nikoli ampak res nikoli nič težko narediti...za nas...ja vem, da je vse v ceni...a kljub vsemu...globoko spoštovanje obema...

Na to čudovito pot se je podalo petindvajset duš...tistih duš, ki so vsak trenutek, ki smo ga postopali prinesle še več na celotno potovanje... pot na katero smo bili poslani vsak s svojim namenom...in še lepše je bilo brati sporočila, ki jo je prinašal vsak posameznik s svojo biti...zgodbe, zaradi katerih sem še bogatejša v sebi in zgodbe zaradi katerih cenim vsak delček posameznika, ki mi jo je prinesl na mojo pot...pot na kateri so se rodila nova prijateljstva...pot objemov, smeha, sreče...pot kjer nam je vsak postanek, ki smo ga naredili dal še več...

Sanda Ž. Fajfarič: Namibija

Postanki med ljudmi, ki živijo na žgočem soncu, med peskom in sipinami in nimajo prav ničesar v materialnem smislu...a se vseeno znajo smejati, znajo biti sramežljivi in znajo se stisniti v objem...in kakorkoli obrnem imajo Vse...imajo Sebe in imajo svoj svet, kjer se ustavi čas...čas, ki...teče naprej...počasi...med presušeno zemljo, ki rodi, če jim je od boga dan dež...tisti dež, ki ga je pri nas v izobilju in tisti dež ki je pri nas marsikomu v napoto že ob prvih kapljah...umazani so, strgani in marsikateri je v veliko prevelikih čevljih, če ima to srečo, da čevlje sploh ima...Veseli so nas bili, da smo jim lahko polepšali vsaj en dan in jim prinesli živil za vsaj nekaj dni, ob odhodu pa kupili še kakšen spominek ali pa jim vsaj stisnili namibijski dolar v roke, ki so bile hvaležne prav vsake podpore...A vse te zasluge za vso pomoč, ki smo jo namenili ima zagotovo Zvone, ki je nesebično ustavljal na poteh,kjer je vsakokrat vsaj po pet otrok prišlo ob cesto od nikoder in mahalo v pozdrav ...mi pa smo ustavili in mazali tem malim dušicam marmelado na kruh, ki so jo jedli še kako pazljivo, previdno in delali prav majhne grižljaje v upanju, da jim koščka kruha nikdar ne zmanjka...takrat so se mi zdele vse te poteze nekaj najlepšega...danes me vse to gane, ker je bila to za njih resnično samo trenutna sreča tistega dne...A vseeno so nam pokazali da se da živeti brez Nič...in imeti ob vsem tem Vse...imeti tisto kar mi izgubljamo vsak trenutek na svojih poteh, ki so vpete v kolesje časa in prostora v katerem živimo in nas rutine vsakdana goltajo v pregrešni tempo, ki nas obdaja vsak trenutek,kjer postopamo...

In ko smo prispeli domov v objeme svojih najbližjih, so nas pričakale dežne kaplje, da so nas prebudile in iz nas sprale še zadnji puščavski pesek...da so nam dale vedeti, da se vračamo tja ... kjer ni tako kot je tam, od koder smo prišli...a vseeno lahko vsaj delček dobljenega iz poti nosimo naprej...v dobrobit sebe in drugih...

Sanda Ž. Fajfarič: Namibija

In prav zaradi te poti sem bogatejša še za veliko več...da živim vsak trenutek, ki mi je dan še bolj polno...da najdem sebe, ko se izgubim in da sem še toliko bolj hvaležna za čas da ga živim tukaj in zdaj...in se kljub vsem zunanjim vplivom zmorem znajti v deželi, ki je bila meni dana ob mojem rojstvu in kjer se izpopolnjujem in rastem v sebi na svoji življenski poti...Bilo je doživeto, bilo je popolno...bilo mi je dano, da Zaživim v vsej svoji biti...in bilo mi je dano da vse te nepopisne trenutke shranim v vsako celico svojega obstoja in jih ob enem ovekovečim in jih prelijem na papir in skrbno shranim v Najlepše spomine na eno od res Čudovitih poti, kjer sem postopala...

Hvaležna <3...

Sanda