Sonja Mušič: Moč besed

Sonja Mušič: Moč besed
Sonja Mušič

Besede, ki jih izgovarjamo, imajo močan vpliv na naše življenje in večkrat, ko jih ponoviš, bolj se vsedajo v razum. Starši velikokrat rečemo za otroke...MI ni naredil tega, se MI ne uči... MI je prinesel slabo oceno. Nič ni NAM naredil, ampak SEBI. Poslušajmo se, kolikokrat neko vedenje otrok v besedah obrnemo, kot da smo to mi, da nekaj dela za nas. Nismo MI, OTROK je in sam bo nosil posledice in sam se bo odločal. Saj če vse naredi MENI, potem ni nič naredil zase. Ko se pogovarjamo, je modro, da smo pozorni na besede, natančno izgovorjavo. DOBILA je ali PISALA je....ona, on, otrok... včasih se med govorom tega ne zavedamo, slišimo pa druge..ampak ne dajemo pomena tem močnim prevzemom odgovornosti. In tako so otroci leni ali pa se sploh ne obremenjujejo s svojimi dejanji...saj dobijo sporočilo, da so nekaj naredili nam, da so napake in dejanja za nas, saj to velikokrat slišijo. In to ponotranjijo. Kljub temu, da o tem ne razmišljajo racionalno, če dan za dnem nekaj seda v glavo in se ne izražamo pravilno, besede postanejo resnica. Besede se zdijo nedolžne, imajo pa močno sporočilo, ki lahko naredi veliko škode. Kaj bi si mislili, če bi vam otrok rekel.. ma si se MI ločila.. ali pa si MI izgubila službo..malo hecno se sliši kajne. Še bolj hecno bi bilo, ko bi v zrelih letih to prišlo iz ust vaših staršev..MI nisi uspešna v službi, MI ne zaslužiš dovolj. Predstavljajte si..najbrž bi bili zgroženi. Ali pa vprašanja kot so » Koliko ste pa VI pisali slovenščino?« MI ni, hči jo je pisala. Razen seveda, če otrokom pišete seminarske naloge, da bodo bolje ocenjeni. To delamo odrasli. Tako prevzamemo vso odgovornost nase in otrok nič ne naredi zase. Niti ne zasluti v moči besed, da mora v življenju delati zase, ali dobro ali slabo in za to prevzeti odgovornost in rešiti težave, seveda morda z našimi usmeritvami. Moramo se zavedati, da otroci niso naša last in da se ne pokakajo NAM, ali na igriščih slišim, MI je padel..Takrat vsa moja notranjost kriči..Draga mama, ni padel tebi, ampak je sam najbrž zaradi nerodnosti in iz tega bi bilo dobro, če bi se kaj naučil, spoznal, da lahko storimo tudi napako in odšel v naslednji boj bolj opremljen, z izkušnjo, ki jo je sam doživel in rešil, naprej. Otroci se morajo zavedati posledic svojih dejanj in starši smo tisti, ki jim moramo dovoliti, da delajo napake in da se na njih učijo. Smo pa tudi tisti, ki jih usmerjamo na poti k rešitvam, da se bodo znali spopadati z njimi, ko bodo težave večje in oni zrelejši.

Tako pa imamo veliko novodobnih otrok, ki nimajo izkušenj, ciljev in ambicij, saj smo jim leta in leta vtepali v glavo, da nekaj delajo za naše ugodje in mislijo, da bomo do njihovega konca reševali njihove težave in jim nudili vse ugodje. Prav tako jim ne dovolimo lastnih bolečih izkušenj, saj jih želimo pred vsem, kar je nas izdelalo, zaščititi. Samo pomislite, največ v življenju ste se naučili pri padcih. Takrat ste nagonsko, z vso močjo reševali težave...in spomnite se, nič ni slajšega, kot občutek v nas, ko smo rešili veliko težavo. S tem smo se največ naučili in pridobili moč in samozavest za še težje projekte. Starši smo tu za to, da otroke kakor svoj vrt, posadimo, jih negujemo in učimo, ter na koncu žanjemo, kar smo naredili, predvsem pa, da ko je čas, jih spustimo v življenje. Nismo tu za to, da vse življenje garamo, da bomo lahko otroku, ko bo njegov čas razcveta, kupili stanovanje in hranili ter živeli. Vse to je lahko odlična podlaga za njihovo lenobo, neambicioznost in življenje brez ciljev. Ali si želimo takih otrok? Z vsem tem si samo zagotovimo, da jih vežemo nase, da ne bomo ostali sami ali pa celo še huje, da bodo pazili na nas, ko bomo ostareli. S tem jim ponudimo korenček in damo doživljenjsko obveznost.

Sonja Mušič: Moč besed
Nikakor pa ne dosežemo, da smo vzgojili zdrave osebnosti, ki imajo svojo življenjsko pot, na kateri jih čakajo njim lastne izkušnje, vzponi, padci, želje, uspehi in še in še. Prav tako znanje, ki jim ga v današnjih časih damo, jim v njihovih časih ne bo kaj prida pomagalo. Mnenja smo, da smo najpametnejši, da vse vemo, pa poglejte svoje otroke, bolje od vas znajo rokovati z računalniki, s tehniko na splošno. Lahko jim nudimo samo miselno orodje, znanje reševati določene situacije, razširiti domišljijo, usmerjati na njim lastni poti, predvsem pa biti zgled z lastnimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Največ, kar po mojem mnenju lahko naredimo, da jih resnično pozorno opazujemo, da prepoznamo njihove potenciale in talente, da jih spodbujamo na področjih, kjer vidimo, da so uspešni in podpremo na šibkejših področjih po najboljših močeh. Da znamo prisluhniti njihovim željam, predvsem pa, da jih naučimo biti človek, biti prijatelj, se vživljati v čustva drugih ter da jim predamo svoje vrednote. Če si vzamete čas za vse to, boste spoznali, da je to zelo težka naloga, saj včasih ne prepoznavamo niti svojih potencialov in želja. V naši moči pa je začeti zdaj, z delom na otrocih in nas samih. V naši moči je v okviru današnjih zmožnosti za otroke najti dejavnosti, kjer bodo strokovnjaki razvijali njihov potencial, ponuditi ogromno paleto vsega, kar je na izbiro, da bodo sami našli to, kar jih veseli, v čemer rastejo, nekaj, s čimer so srečni in zadovoljni in lahko nadgrajujejo svoje znanje in talente. V naši moči je, da jim dovolimo vse vrste izkušenj, da pa vedo, da smo tam za njih, četudi samo za objem. In naša naloga je, da jih vzgojimo v samoodvisne osebe. Take, ki bodo v okviru svojega znanja, družbenih norm, osebnih vrednot in morale in širine znanja, ki so jo pridobili, znali reči DA ali NE. Vsi smo svobodni v svojem svetu. Otrok lahko dobi drogo, naša naloga je, da ga opremimo, da se bo v situaciji odločil v skladu z zgoraj napisanimi moralnimi osebnimi vrednotami, z DA ali NE. Vsak se mora sam odločiti, zakaj nekaj bo naredil in nekaj ne in stati za svojimi normami. Dva človeka se v enaki situaciji odločita popolnoma drugače. Vsak pretehta, kaj je vredno in kaj ne. Naprimer..ali bi prodali vse premoženje in šli potovati okrog sveta? Nekdo to naredi, ker se v okviru svojega mišljenja in vrednot odloči z DA, nekdo ne, ker mu je ljubše biti v domačem kraju, kjer se počuti varno. To je svobodna izbira. Lahko pa bi se vsi odločili enako. Zelo preprosto. In tako naj bi delovali tudi mladi. To je naša naloga. Imajo pravila, ki smo jih privzgojili, imajo lastno mišljenje, lastne želje, različno lestvico prioritet in predvsem svobodno voljo, ne glede na posledice. Zakon nam za prekrške določa posledice, pa to še vseeno ne pomeni, da nekateri tega zavestno ne kršijo, ker so se odločili z DA ali NE.

Pa še ena zgodbica. Na tečaju se predstavljamo, kdo smo in zakaj smo prišli na tečaj. Fant, poimenujmo ga Gregor, pove, da je njegova mama mnenja, da ker sam ne ve, kaj bi delal v življenju, mama meni, da je ta tečaj kot nalašč zanj. Veste, za moje pojme je to velika žalost. In sedaj smo vsi sošolci pozorni na njega in lahko vidimo, da mu mamica najbrž še lika in pere, vidimo, da mu pripravlja sendvičke take in drugačne, vidimo zrelega človeka, ki opozarja na to, da je skrajno nesamostojen. No je pa urejen, odišavljen. In mi ga je žal. Najbrž bo našel partnerko, ki ali bo podobna njegovi mami in ga bo vodila skozi življenje, ali še bolje, bo ostal v zavetju materinega objema. In če se poigram z domišljijo. Ko bo morda nekoč šel v službo, ali bo v primeru, da se mu bo zdelo, da se mu je zgodila krivica, mama prišla v službo in obračunala z nadrejenimi? Tako kot to delajo mame v osnovni šoli, ko grozijo učiteljem in hodijo na posvete, zakaj je otrok dobil nižjo oceno, kot je pričakovala, oziroma, kot se ji je zdelo, da ima znanja doma, ko pa se je z njim trdo cel teden učila. Še slabše, ko starši izdelajo predstavitve in plakate, katerih niso naredili otroci in jih, žalostno, otroci ne razumejo in sploh ne znajo zagovarjati.

Sonja Mušič: Moč besed

Samo v razmislek. Ženske si pridobivamo močan družbeni položaj. Obvladujemo in nadvladujemo tudi moški svet. Vstajamo kot feniksi. Posledica naše moči so tudi otroci, katerim ne pustimo svobodnih izbir in poti. Nad njimi držimo roke in jih ne spustimo, saj nič ni dovolj dobro za naše apetite. Ali morda nehote ustvarjamo generacijo neuspešnih, zavrtih otrok, brez želje po lastni prihodnosti...

Vse zmorete, vsak dan je lahko priložnost za nov začetek, za začetek vzgajanja otrok, ki bodo v svoji samoodvisnosti svobodni in zreli.

Stalna je samo sprememba ;)

www.emka.si/pot-samoodvisnosti/PR/1994443