Ah ja, ta žalost. Lahko bi rekli da gre za eno od zelo neprijetnih čustvenih stanj, ki nas preplavijo največkrat takrat, kadar izgubimo ljubljeno ali bližnjo osebo, ali kadar izgubimo nekaj, kar imamo radi. V Budizmu vse te občutke oziroma mešanico občutkov imenujejo »dukkha«. »Biti zvezan s tistim, kar ne maraš je dukkha, biti ločen od tistega, kar imaš rad je dukkha, če ne dobiš, česar si želiš, je dukkha. Skratka, prisilne navade telesa in uma so dukkha.«

Kadar koga ali kaj izgubimo, žalujemo. Izražanje občutkov žalosti, ki nas prežemajo, pa je zelo pomembno, saj potlačena žalost ali potrtost vodijo v depresijo, samopomilovanje, izgubo upanja, občutke krivde, in na koncu bolezen.

Izguba ljubljene osebe, službe, priložnosti, svoje mladosti, družbenega položaja ali statusa v nas vzbujajo žalost. V današnjih časih tudi selitev daleč stran od domačih lahko predstavlja velik čustveni šok in vzbuja občutke izgubljenosti, odtujenosti, izolacije in izgube identitete.

Da bi jo ozdravili, je treba žalost oziroma potrtost prepoznati, ozavestiti in izraziti. Predvsem občutki, ki se pojavijo ob izgubi ljubljene osebe, ko se zavemo da nekoga nimamo več ob sebi, znajo biti zelo težki, vsak posameznik pa se na te občutke odziva na svoj način.

Prav tako je tudi čas, ki ga rabimo za ozdravitev teh občutkov, od človeka do človeka različen. Res pa je, da predolgo žalovanje vleče našo pozornost v preteklost, kar nam lahko zelo greni vsakdanje življenje in nam preprečuje, da bi se premaknili naprej.

Potrtost in žalost s svojo vibracijo na fizično telo delujeta destruktivno in prvi simptomi znajo biti vnetje sinusov, pljučnica, trda ramena, problemi z ledvicami, ciste na jajčnikih, mišična distrofija, izguba spomina, bolečine v spodnjem delu hrbtenice, hemeroidi, težave s srcem, in še bi lahko naštevali.

Za osvobajanje občutkov žalosti lahko izvajamo zdravilno meditacijo. Umirimo se z globokim dihanjem, poslušamo svoje telo in roke položimo na del, kjer žalost občutimo najbolj intenzivno. Lahko je to srce, trebuh, želodec, zgornji del pljuč… Z dihanjem usmerjamo pozornost v ta del in med tem pustimo, da se neprijetna čustva čim bolj lahkotno dvignejo in zapustijo fizično telo. Potem roke sprostimo…

Pri vseh čustvih, prijetnih in neprijetnih, pa se vedno zavedajmo dvojnosti, v pasti katere smo ujeti v materialnem življenju. Ob pretiranih napadih jeze se spomnimo na ljubezen, v napadu sreče se spomnimo, kako je bilo, ko smo bili nesrečni, ko smo v temi se spomnimo na luč, in ob težkih mislih o negotovi prihodnosti se spomnimo lepih spominov iz preteklosti.

Veselje je, tako kot žalost, izbira. Gre za isto energijo, razlika je le v polarnosti. Z ozaveščanjem obeh polov pa lahko najdemo pot do Enosti, do tiste univerzalne sreče, ki jo lahko najdemo le v nas samih. Do same Univerzalne Ljubezni.

Ko so Budo prosili naj razloži, zakaj so njegovi učenci vedno videti veseli, je pojasnil:


Lep konec poletja in čim več veselih dni vam želim!