Home 
Archive September 2010 Tjaša Jeraj: Ali res vem kaj je zate dobro?
Archive September 2010 Tjaša Jeraj: Ali res vem kaj je zate dobro? | Tjaša Jeraj: Ali res vem kaj je zate dobro? |
|
 Počitnice so pri kraju, no ja, vsaj tisti glavni del in prišli smo spet nazaj v realnost. Služba, šola, plačevanje položnic, različni medosebni odnosi, na katere smo nemalokrat jezni, neprestano hitenje… kam že? Berem, pišem, razmišljam, se učim in kot kamenčke v mozaiku poskušam na novo naučeno snov vtkati v svoj vsakdan.Če gledam človeštvo, vidim, da je izjemno napredovalo na tehnološkem področju. Ko pa se zazrem vase, v svoje odnose, v odnose prijateljev in znancev in tudi kdaj pa kdaj pogledam tudi kaka politična soočenja na TV ali poročila, takrat se zamislim in vprašam: Kaj smo naredili na področju sožitja, medosebnih odnosov? Bore malo! Vsako leto več je zakonskih razvez, zadrogiranih otrok, omamljenih in osamljenih ljudi, vedno več je kriminala, morala je že zdavnaj razpadla… Zakaj vse to? Res da obstajajo kakšne bolezni ali posledice starosti, a večina težav, s katerimi se ubadamo (nasilje, zloraba otrok in zakonskih partnerjev, kriminal, mladoletne zanositve, mamila, alkohol, kriminal, spolnost brez ljubezni in duševne stiske…) je posledica nezadovoljujočih medosebnih odnosov. Ste že kdaj slišali, ko je kdo rekel: »Zaradi tebe bom znorel…; ali, to me res žalosti… ti se požvižgaš na moja čustva...« Če boste rekli, da ne, vam lahko kar takoj rečem da lažete. Sama sem nemalokrat krivila koga za nekaj… če zdaj pogledam nazaj mi je smešno, a takrat sem bila trdno prepričana, da je nekdo drug kriv za nekaj mojega. V življenju nam gre precej bolje, ko se zavedamo, da nas drugi ne morejo niti osrečiti, niti onesrečiti. Od drugih dobimo le informacijo, od nas pa je odvisno, kako bomo to informacijo predelali (seveda skozi naš – osebni notranji zemljevid oziroma naš svet kakovosti) in kako se bomo na podlagi informacije odločili. Ko stvari v sebi predelamo, se odločimo, kaj bomo. Sami si izbiramo vso našo dejavnost in misli, posredno pa tudi svoja čustva in dobršen del svoje fiziologije (v tem so izbrane psihosomatske bolezni, a o tem morda kdaj drugič). Naj vam je všeč ali ne, veliko tistega, kar se vam dogaja v vašem telesu, ko vas razjeda bolečina ali bolezen, je posredna posledica dejavnosti in razmišljanj, ki si jih izbiramo ali si jih izbiramo vsak dan svojega življenja. Že res, da je seme naše nesreče posejano zelo zgodaj, takrat ko se prvič začnemo srečevati z ljudmi (našimi starši), ki so »vedeli« kaj je za nas dobro in kaj ne… ampak tisto kar so oni tako »zagotovo vedeli«, je bilo dobro za njih in ne za nas. Temu lahko kar na kratko rečemo, imeli so nadzor nad nami. Nadzor pa ima lahko vsak posameznik le nad seboj, nad svojimi ravnanji, nad svojim življenjem, mišljenjem.  Ste kdaj od koga pričakovali nekaj, kar on ali ona ni hotel/a narediti? Običajno ste ga/jo poskušali na različne načine, najsi bo tiho ali hrupno, prisiliti k tistemu, kar ste hoteli vi.Nekdo drug vas je poskušal prisiliti k nečemu, česar vi niste hoteli. Tako vi kot nekdo drug sta hotela eden drugega prisiliti v nekaj česar ni hotel nobeden. Samega sebe ste poskušali prisiliti k nečemu, kar ste zaznavali kot zelo boleče ali povsem nemogoče. Če se soočate s katerokoli obliko nezadovoljstva, potem ste sredi ene ali več različic enega in istega položaja, ko poskušate nadzorovati nekoga drugega. Vse dokler bomo verjeli, da lahko nadzorujemo druge, ali obratno, da lahko drugi nadzorujejo nas, se bosta nezadovoljstvo in nesreča, značilnosti teh običajnih položajev, nadaljevala. Največja resnica pri nadziranju je v tem, da vedno »nasankajo« naši otroci in partnerji. Redkokdaj nadzor uporabljamo pri najboljših prijateljih, kajti nekako podzavestno vemo, da so naši dobri prijatelji naš najzanesljivejši vir dolgoročne sreče. Je morda prisotno lastništvo? Če razmišljate na tak način, da ste lastnik svojega soproga, soproge ali otrok, učencev, zaposlenih, vam povem, da se pošteno motite. Skrbeti za, a si nikoli lastiti!!! Moramo se zavedati, da lahko, če nekoga predolgo v nekaj silimo, prestopimo točko možne vrnitve. S to osebo si morda ne bomo nikoli več blizu. Ob pomanjkanju te bližine se začno nekateri otroci odpovedovati odnosom z ljudmi in nekega dne se za vedno podajo na iskanje užitka. Za vzpostavitev in ohranitev odnosov moramo prenehati izbirati prisili, siljenje, kaznovanje, nagrajevanje, manipuliranje, ukazovanje, motiviranje, kritiziranje, valjenje krivde, pritoževanje, zbadanje, nadlegovanje, razvrščanje, zmerjanje ali umikanje. Ta razdiralna vedenja nadomestite z izbiranjem skrbi, prisluha, podpore, pogajanja, spodbud, ljubezni, pomoči, zaupanja, sprejemanja, dobrodošlice in spoštovanja. Začetek šolskega leta je. Povejte svojemu otroku zakaj ga ne boste več kaznovali. Povejte mu, da je vajin odnos pomembnejši od njegovih šolskih obveznosti, da bi radi z njim počeli prijetne stvari, tako kot sta jih nekoč. Njemu je jasno, da hočete, da opravlja svoje šolske obveznosti, kajti to ste mu že več kot nazorno pokazali. Ponavljanje enega in istega je neproduktivno dejanje. Če se lahko še zbližata, so možnosti, da bo zopet začel opravljati svoje šolske obveznosti in vse drugo kar od njega pričakujete, veliko večje, kot pa če si ostaneta tujca. Prisilo in maščevanje nadomestite s pogajanjem. Vredno je!!! Z ljubeznijo,  |
Newsletter content
Ponudba meseca
Anima AnimusSpletna trgovina
MyChi Newsletter
|
Prijavi se na mesečnik/novice |
MyChi mesečnik
Forum