Shana Flogie: Ženska – dih življenja, luč sveta

Obstaja nekaj neizmerno svetega v ženski. Nekaj, kar ni zapisano v knjigah, ni izgovorjeno na glas, ni mogoče v celoti razumeti, le čutiti.

Je dih, ki postane dih drugega. Je ljubezen, ki prehaja iz generacije v generacijo. Je toplina dlani, ki boža lica otroka, objem, ki pomirja, beseda, ki dvigne, ko svet preveč teži.

Dan žena ni le dan na koledarju. Je spomin. Je zahvala. Je poklon njej – ženski, ki daje, neguje, nosi svet v sebi in ga deli naprej.

Vsaka ženska nosi v sebi zgodbo.

Morda je mama, ki je rodila novo življenje in ga z zibanjem v svojih rokah naučila prvega ritma sveta. Morda je sestra, ki s tihim pogledom razume, še preden so besede izgovorjene. Morda je žena, ki stoji ob strani in ljubi skozi viharje in mirne vode, skozi padce in vzpone.

Morda je tista babica, ki s tresočimi rokami plete volnene nogavice in ve, da je prava toplina v drobnih dejanjih, v sladkem vonju piškotov, v pravljicah, ki se jih spominjamo tudi takrat, ko odrastemo.

Morda je teta, ki širi roke kot razprostrta krila ptice in daje zavetje, ko lastnega doma ni. Morda je prijateljica, ki s svojo prisotnostjo vnaša svetlobo v temačne dni.

Vsaka ženska je zgodba. In vsaka zgodba je sveta.

Njena moč je v tem, da ne preneha ljubiti.

Ženska ni samo telo. Ni samo nasmeh, ni samo glas, ki pomirja. Je energija, ki nosi svet. Je drevo, ki daje sadeže, voda, ki napaja življenje.

Nosila je bolečino, a jo je spremenila v nežnost. Nosila je težo sveta, a je ni predala naprej – spremenila jo je v objem, v pesem, v dotik.

Nosila je življenje v sebi, in ko ga je podarila naprej, se ni končala – postala je večna, vtkana v dihanje svojih otrok, v ljubezen, ki jo je predala, v besede, ki se jih bodo spominjali tisti, ki jih je ljubila.

Kolikokrat je vstala, ko je želela ostati na tleh? Kolikokrat je šla naprej, ko ni več imela moči? Kolikokrat je bila svetloba za druge, ko je sama hodila skozi temo?

In vendar je tu. Močna. Mehka. Nežnost, zavita v jeklo. Tiha sila, ki premika gore, ne da bi to opazili.

Hvaležnost njej, ki je bila pred nami, in njej, ki šele prihaja

Hvaležnost materi, ki je podarila življenje.

Hvaležnost babici, ki je znala v vsakdanjih stvareh skriti čarovnijo.

Hvaležnost sestri, ki je bila prva prijateljica, prva zaveznica, prva, ki je znala brati med vrsticami.

Hvaležnost ženi, ki ljubi z vso močjo, ki daje sebe, ne da bi pričakovala plačilo.

Hvaležnost teti, ki vedno ve, kdaj potrebuješ topel čaj, roko na rami, ali samo vedeti, da nisi sam.

Hvaležnost prijateljici, ki posluša, razume, ki z enim stavkom prinese olajšanje.

Hvaležnost deklici, ki še ne ve, kako mogočna bo postala, kako veliko ljubezni bo nekoč dala svetu, kako bo nekoč del zgodbe, ki nikoli ne mine.