Družinski odnosi v tem času razkrijejo tudi nekaj zelo pomembnega: kje še vedno čakamo, da nas nekdo vidi. Da nas nekdo potrdi. Da nas nekdo končno razume. In morda je to najtežji del – priznati si, da tega morda ne bomo dobili na način, kot smo si želeli. A prav tam se začne svoboda. Ko prenehamo čakati. Ko prenehamo iskati zunaj to, kar lahko začnemo graditi znotraj. Ko si sami damo prostor, ki smo ga iskali pri drugih. To ne pomeni, da se oddaljimo od družine. Pomeni, da se vrnemo k sebi znotraj družine. Da ne izgubimo svoje osi. Da znamo biti prisotni, a ne raztopljeni. Da znamo ljubiti, a ne na račun sebe. In to je nova raven odnosa. Ne tista, ki temelji na potrebi, ampak tista, ki temelji na zavesti.
Morda se bodo nekateri odnosi v tem času oddaljili. Morda se bodo nekateri poglobili. Morda boste prvič začutili mir tam, kjer ga prej ni bilo, ali pa nemir tam, kjer ste mislili, da je vse stabilno.
Vse to je del procesa. Ker ko iluzija pade, ostane resnica. In resnica ni vedno lahka, je pa vedno osvobajajoča. Zato ne poskušajte popravljati tega, kar se razkriva. Ne poskušajte zlepiti tistega, kar se razkraja. Ostanite. Opazujte. Čutite. In zaupajte, da se vse, kar se zdaj kaže, kaže z razlogom. Ne zato, da bi izgubili, ampak da bi končno videli. In ko enkrat vidite, se ne morete več vrniti nazaj. Lahko pa greste naprej. Drugače. Bolj zavestno. Bolj mirno. Bolj resnično. Ko se družinske energije zgostijo, se ne srečajo le ljudje, srečajo se tudi resnice, ki so bile dolgo potisnjene pod površje.
V tem času ni več mogoče igrati. Ni več mogoče skrivati se za prijaznostjo, ki ne čuti, ali za tišino, ki ni mir, ampak zadrževanje.
Vsak postaja bolj to, kar v resnici je. In to je lahko neprijetno. Ker razkrije razlike. Razkrije razpoke. Razkrije, kje smo si lagali, da je nekaj dovolj, čeprav ni bilo. Odnosi zdaj stopajo v fazo, kjer ni več prostora za iluzijo povezanosti. Ali je stik ali ga ni. Ali je prisotnost ali pa je le navada. In prav v tem je moč tega časa.
Ohranjajte visoko naravnanost.
Iz srca, Shana
