Sporočilo ob koncu tedna…
Sprememba je tukaj. Ne kot nevihta, temveč kot vzhajajoče sonce.
Tiho. Vztrajno. Toplo. In neizogibno. Vse, kar moraš narediti, je – ne obrniti se stran. Ostani s sabo. Ostani s tem, kar čutiš. Ostani s tem, kar veš. In stopi. Korak za korakom, v svojo novo resnico. V svojo izbiro. V svoje življenje. Čas je… za Odpuščanje sebi. Ne tisto romantično, sladkano, ampak tisto tiho in srčno. Tisto, kjer se objameš v vseh svojih padcih. Kjer sprejmeš, da nisi vedel, da si zmrznil, da si bil preveč utrujen, da bi takrat čutil.
Odpuščanje ni pozaba.
Je prepoznavanje.
In vračanje.
K sebi.
Ko se svet razgrinja v pomlad, ko sonce razteza svoj svetlobni dih čez tvojo senco, se ne vprašaj več, ali si vreden. Vprašaj se, ali si si pripravljen dovoliti verjeti, da si bil vreden ves čas. In če danes ne gre v celoti, začni z enim vdihom. Z enim »ja«. Z enim dotikom resnice. To ni trenutek za strah. To je trenutek za zvestobo sebi. Zdaj si tukaj. Ne slučajno. Ne po naključju. Tukaj si, ker si skozi vse izbire, vse razpoke, vse zgrešene poti, vse zaobljube prišel domov. In zdaj… lahko končno sedeš. In si. Kdo sploh si… ali veš? Ne tisti, ki si postal, da bi preživel. Ne tisti, ki si se oblikoval, da bi te imeli radi. Ne tisti, ki si ga izbrali drugi, ko si bil še premajhen, da bi izbiral zase. Ampak ti. Onkraj vseh zgodb. Onkraj vseh mask. Onkraj vseh vlog. Tisti, ki čuti globlje kot govori, ki vidi več kot pokaže, ki ljubi tišje, a močneje.
Ali se še spomniš? Vse, kar iščeš, je prav tam – za zaprtimi vrati srca, ki čaka, da potrkaš… in si rečeš: »Tukaj sem. Jaz sem. In dovolj sem.« In ko to izrečeš — resnično, ne le z usti, temveč z vso notranjo pokončnostjo — se nekaj v tebi premakne. Ne z zunanjim ognjem, temveč z notranjim mirom, ki ti zašepeta: Končno si se vrnil. Ne da bi moral kam iti, si bil ves čas tukaj. A zdaj si prisoten. Zdaj si zbran. Zdaj si v sebi. In v tem prostoru se nič več ne rabi dokazovati. Ni se ti treba boriti, razlagati, dokazovati. Tukaj samo si. In to je vse. V tvoji resnici, v tvoji ranljivosti, v tvoji polnosti. Tukaj se začne novo življenje – ne tam zunaj, temveč tukaj, v tvojem da sebi. In to, dragi človek, je največje darilo, ki ga lahko podariš svetu.
Iz srca, Shana
