Shana Flogie: Ko imaš vse, pa ne čutiš ničesar
VOID – praznina med življenjem, ki ga ne moremo več živeti, in življenjem, ki ga še ne poznamo
Nekaj nenavadnega se dogaja z ljudmi. Morda to opažate okoli sebe. Morda se dogaja prav vam.
Razhajajo se pari, za katere smo bili prepričani, da bodo ostali skupaj. Razpadajo dolgoletna prijateljstva. Ljudje zapuščajo službe, ki so jih nekoč želeli. Menjajo poklice, mesta, način življenja. Nekateri nenadoma ugotovijo, da ne morejo več vzdrževati odnosov, ki so jih desetletja sprejemali kot nekaj normalnega. Drugi imajo občutek, da so obstali na mestu, čeprav se na zunaj ni zgodilo nič dramatičnega.
In morda je najtežje prav slednje.
Ko pravzaprav ni nič narobe.
Imate dom. Družino. Partnerja. Delo. Otroci odraščajo. Položnice so plačane. Življenje teče.
Imate VSE. Pa vendar nekje globoko v sebi čutite, da nekaj manjka. Ne znate vedno povedati, kaj.
Samo tisto, kar vas je nekoč napolnjevalo, vas ne napolni več. Pogovori postajajo prazni. Delo, ki vam je nekoč predstavljalo izziv, postaja breme. V odnosu, v katerem je navidezno vse v redu, začnete čutiti nepojasnljivo osamljenost. Nekateri ljudje vam nenadoma ne ustrezajo več. Stvari, zaradi katerih ste se nekoč trudili, izgubljajo pomen.
In potem pride vprašanje:
Kaj je narobe z mano?
Morda nič.
Morda ste samo prišli do točke, na kateri življenje, ki ste ga zgradili, ne more več nositi človeka, v katerega ste medtem zrasli.
Ko stara identiteta postane pretesna
V življenju gradimo strukture.
Gradimo odnose, identiteto, družino, kariero, družbeni položaj. Naučimo se, kdo moramo biti, kaj se od nas pričakuje in kaj pomeni biti uspešen, dober, sprejet, ljubljen.
Toda del teh struktur ne nastane samo iz naših svobodnih želja.
Nekatere nastanejo iz prilagoditve.
Že zelo zgodaj se naučimo, kaj moramo narediti, da ohranimo odnos. Kakšni moramo biti, da smo sprejeti. Katerih čustev ne smemo pokazati. Kdaj je bolje biti tiho. Kdaj moramo biti pridni. Kdaj močni. Kdaj ne smemo potrebovati ničesar.
Tako počasi nastaja naša persona – obraz, s katerim stopamo pred svet.
Sama maska ni problem. Vsi jih potrebujemo. Problem nastane takrat, ko masko nosimo tako dolgo, da pozabimo, da je maska.
Postanemo tista, ki vedno zmore. Tisti, ki poskrbi za vse.
Pridna hči.
Uspešen moški.
Popolna mama.
Razumevajoča partnerka.
Reševalec.
Tisti, ki nikoli ne potrebuje pomoči.
In potem nekega dne nekaj v nas reče: Ne morem več.
Ne zato, ker bi bilo nujno vse okoli nas slabo.
Ampak zato, ker je cena, ki jo plačujemo za vzdrževanje starega Jaza, postala previsoka.
Zakaj je toliko razhodov?
Vsakega razhoda seveda ne moremo razložiti z enim razlogom in tudi vsaka kriza ne pomeni, da mora odnos razpasti. Toda razvoj človeka ne poteka vedno vzporedno z razvojem njegovih odnosov.
Lahko se zgodi, da je bil odnos, ki smo ga ustvarili pred desetimi ali dvajsetimi leti, popolnoma skladen s človekom, kakršen smo bili takrat. Z njegovimi potrebami, ranami, strahovi, pričakovanji in predstavami o ljubezni.
Potem pa se eden ali oba začneta spreminjati.
Kar je bilo nekoč dovolj, ni več.
Kar smo nekoč tolerirali, postane nevzdržno.
Kar smo nekoč imenovali ljubezen, začnemo prepoznavati kot prilagajanje.
Kar smo imenovali mir, je bila morda tišina.
Kar smo imenovali varnost, je bila morda samo predvidljivost.
In kar smo imenovali pripadnost, je bilo včasih tudi odpovedovanje sebi.
Takrat odnos pride na križišče.
Ne nujno zato, ker je bil napačen. Morda je opravil pomemben del svoje razvojne naloge. Vprašanje pa postane, ali se lahko skupaj z ljudmi v njem razvije tudi odnos.
Enako velja za prijateljstva.
Za delo.
Za način življenja.
Za naš odnos do uspeha.
Stara struktura lahko še vedno stoji, vendar življenja v njej ni več.
In to je eden najbolj nenavadnih trenutkov človeškega razvoja: zunaj še vedno obstaja nekaj, kar smo leta gradili, znotraj pa smo se od tega že začeli poslavljati.
Potem pride VOID
VOID je prazen prostor med dvema identitetama. Staro ne deluje več. Novo pa še nima oblike. Ne veste še, kdo boste. Veste samo, da ne morete več biti to, kar ste bili. In prav zato je ta prostor tako težak. Človek veliko lažje prenaša nekaj znanega kot nekaj, česar ne more predvideti. Celo znana bolečina je lahko za psiho subjektivno varnejša od neznane svobode.
Zato se vračamo.
K bivšemu partnerju.
K staremu načinu dela.
K ljudem, za katere vemo, da z njimi ne moremo več rasti.
K starim navadam.
K starim vlogam.
Ne vedno zato, ker so dobre za nas, ampak zato, ker v njih vemo, kdo smo.
V VOID-u tega ne vemo. In tu se začne resnično delo.
Praznino želimo čim prej zapolniti
Ko se znajdemo v praznini, se v nas pogosto prebudi skoraj panična potreba, da bi nekaj naredili.
Najti novega partnerja.
Kupiti nekaj.
Oditi nekam.
Zamenjati službo.
Začeti nov projekt.
Napolniti urnik.
Nenehno govoriti z nekom.
Se vrniti k staremu.
Samo da ne bi bilo tišine.
Toda če vsako praznino takoj zapolnimo, nikoli ne izvemo, kaj bi se v njej lahko rodilo. To je eden največjih paradoksov tega prostora.
VOID se nam zdi kot nič. V resnici pa je lahko prostor možnosti.
Staro se je moralo nekoliko umakniti, da je sploh nastal prostor za vprašanje:
Kaj pa jaz pravzaprav želim?
In tukaj se pogosto zgodi nekaj presenetljivega. Ne vemo. Ko ne vemo več, kaj si želimo
Dolgoletno prilagajanje človeka ne oddalji samo od njegovih meja. Oddalji ga tudi od njegovih želja.
Če ste desetletja razmišljali, kaj potrebujejo otroci, partner, starši, podjetje, sodelavci in vsi drugi, je vprašanje »Kaj pa si želiš ti?« lahko skoraj zastrašujoče.
Ker želja ni bila vedno varna.
Morda ste se naučili, da je sebična.
Da je nerealna.
Da boste koga prizadeli.
Da morate biti hvaležni za to, kar imate.
Da ne smete želeti preveč.
Da morate najprej poskrbeti za druge.
In tako želja postane prepovedana.
Pod njo pa se začnejo nabirati druga čustva: jeza, ker ne živimo sebe; zavist do tistih, ki si dovolijo; sram, ker mislimo, da z nami nekaj ni v redu; krivda, ko želimo postaviti mejo; in strah pred tem, kaj se bo zgodilo, če bomo nekoč zares rekli: Tega ne želim več.
Prav zato se je treba spustiti pod simptom.
Ne samo: Zakaj me je strah?
Ampak: Kje sem se naučila, da ni varno živeti tega, kar si želim?
Ne samo: Zakaj čutim krivdo?
Ampak: Komu sem se morala prilagoditi, da sem ohranila odnos?
Ne samo: Zakaj sem jezna?
Ampak: Katera moja meja je bila predolgo prestopana?
Ozaveščanje ne izbriše bolečine. Spremeni pa naš odnos do nje.
Kolektivno smo na križišču. Morda zato danes toliko ljudi čuti nekaj, česar še ne zna poimenovati.
Ne želim tega poenostaviti v trditev, da obstaja en sam razlog, zaradi katerega se ljudje razhajajo, menjajo službe ali izgubljajo stare identitete. Vsak človek ima svojo zgodbo. Toda občutek, da stari način življenja ne zadostuje več, je težko spregledati.
Dolgo smo gradili življenje predvsem okoli zunanjih struktur: dosežkov, statusa, varnosti, materialnih ciljev, pričakovanj, vlog in predstav o tem, kako naj bi bilo videti »urejeno življenje«.
Zdaj pa se vse pogosteje pojavlja vprašanje smisla.
Ne samo: Kaj imam?
Ampak: Ali sem v tem, kar imam, sploh še jaz?
Ne samo: Ali moj odnos deluje?
Ampak: Ali sem v njem živa?
Ne samo: Ali imam dobro službo?
Ampak: Ali ima to, kar počnem, zame še pomen?
To so vprašanja križišča.
In križišče ni udoben prostor, ker od nas zahteva nekaj, česar stara identiteta ne mara: da nekaj časa ne poznamo odgovora.
Tudi astrologija pozna obdobja rušenja stare identitete
V psihološki astrologiji takšna obdobja ne razumemo nujno kot kazen ali kot napoved, da se mora nekaj zgoditi. Tranziti lahko delujejo kot simbolni časovni označevalci razvojnih procesov, ki se v človeku že odpirajo.
Saturn nas lahko sooča z realnostjo, mejami in vprašanjem, katere strukture imajo še nosilnost.
Pluton odpira globlje plasti psihe, vprašanja moči, nadzora in vsebin, ki jih ne moremo več držati potlačenih.
Neptun lahko raztaplja stare predstave, ideale in identitete, zaradi česar nekaj časa ne vemo več jasno, kdo smo in kam gremo.
Uran pa simbolno prebuja potrebo po osvoboditvi iz struktur, ki so postale pretesne.
Toda rojstna karta ni obsodba in tranzit ni ukaz.
Astrologija lahko tukaj služi kot arhetipski zemljevid procesa – kot jezik, s katerim lažje razumemo, kaj se v naši notranji pokrajini premika in kateri del osebnosti želi dobiti več prostora.
Prav to se je zelo jasno pokazalo tudi v najinem skupinskem delu z doc. dr. Urško Battelino. Ko sva povezali psihodinamski pristop z astrologijo kot arhetipskim jezikom nezavednega, se je pokazalo, kako lahko dva različna pogleda osvetlita isti notranji proces.
Psihodinamika nam pomaga razumeti, kako je struktura nastala.
Astrologija lahko ponudi simbolne smerokaze, kje se določena tema kaže in kdaj je močneje aktivirana.
Za simbolom pa je vedno človek in njegova osebna zgodba.
Skript se ponavlja, dokler ga ne prepoznamo
Ko smo v prvi skupini spomladi začeli povezovati material, ki so ga udeleženci prinašali, se je vedno jasneje kazal njihov notranji skript – scenarij, po katerem se skozi življenje lahko ponavljajo podobne vloge, čustva in odnosi.
Spremenijo se ljudje.
Spremenijo se kulise.
Toda nekaj ostane nenavadno podobno.
Morda vedno rešujemo.
Morda vedno čakamo.
Morda se vedno borimo za drobtinice bližine.
Morda vedno izberemo nekoga, ob katerem moramo dokazovati svojo vrednost.
Morda se vedno znajdemo ob ljudeh, ob katerih postanemo manjši.
In v nekem trenutku se moramo nehati spraševati samo:
Zakaj vedno srečujem takšne ljudi?
ter si dovoliti veliko zahtevnejše vprašanje:
Kaj je v tej dinamiki zame tako znano?
To ni prevzemanje krivde za ravnanje drugega. Je prevzemanje odgovornosti za tisti del zgodbe, na katerega lahko vplivamo – zase.
Če se tudi sami prepoznate …
Če imate v zadnjem času občutek, da stojite na križišču; če imate navzven veliko, znotraj pa čutite praznino; če odnos, prijateljstvo, delo ali življenje, ki ste ga ustvarili, ne nagovarja več človeka, ki postajate, morda ni treba praznine takoj razumeti kot problem.
Morda ste v VOID-u.
In morda vaša naloga trenutno ni, da čim hitreje ugotovite, kaj bo naslednje.
Morda morate najprej ugotoviti:
Kaj je končano?
Kaj ni več moje?
Katero masko sem prerasla?
Kateri skript ponavljam?
Kaj poskušam obdržati samo zato, ker me je strah neznanega?
Kaj si že dolgo ne dovolim želeti?
In kdo sem, če mi ni več treba biti človek, ki sem ga nekoč morala ustvariti, da sem lahko preživela?
Morda praznina ni prostor, v katerem ni ničesar.
Morda je prostor, iz katerega je bilo odstranjeno staro, da bi končno lahko nastalo nekaj, kar bo bolj vaše.
Toda tega procesa ne moremo prehiteti.
Najprej moramo zdržati trenutek, ko starega ni več in novega še ni.
To je VOID. Točka med dvema svetovoma.
Med »Tako sem vedno živela« in »Tako ne želim več živeti.«
In nekje vmes se začne rojevati najpomembnejše vprašanje:
Ne več: »Kako naj to preživim?«
ampak: »Kako želim živeti?«
Morda je prav to čas, v katerem smo. Čas med dvema svetovoma.
Stare strukture pokajo, odnosi spreminjajo svojo obliko, poti, po katerih smo hodili leta, nas ne pripeljejo več tja, kamor želi naša duša. In čeprav se nam zdi, da izgubljamo tla pod nogami, morda ne izgubljamo življenja – izgubljamo samo njegovo staro različico.
Zato ne hitite zapolniti praznine. Ne vračajte se v staro samo zato, ker je znano. Ne iščite takoj novega odgovora, novega odnosa, nove identitete. Ostanite za trenutek v tem vmesnem prostoru. Poslušajte, kaj odpada. Kaj je postalo pretesno. Kaj vas ne more več nahraniti. In predvsem, kaj se iz tišine počasi oglaša. Kajti VOID ni samo prostor konca. Je maternica novega. Je tista sveta točka nič, kjer še nič nima oblike, a je mogoče prav vse. Morda se vaše življenje ne podira. Morda se samo osvobaja vsega, kar ne more z vami tja, kamor greste.
In morda vprašanje tega časa ni več:
»Kaj izgubljam?«
ampak:
»Kaj skozi to praznino končno dobiva prostor, da se rodi?«
Ohranjajte visoko naravnanost.
Iz srca, Shana
