Shana Flogie: Zloraba brez sledi
12 načinov, kako vas prikriti narcis kaznuje
»Ni te udaril. Ni kričal. Ni te izbrisal z besedo.
Pa vendar si tam, stisnjena v kot – brez zraka, brez orientacije, brez glasu.«
O ne, saj dobro veš, da to ni odnos, ki kot nevihta divja. To je tih veter, ki vsak dan odpihne del tebe – dokler ne veš več, kam izginiti, da bi bila varna.
V tem članku razkrivam dvajset načinov prikrite kazni, kot jih uporablja prikriti narcis.
To niso očitne poškodbe. So razpoke v duši, ki jih začneš čutiti šele, ko si že sredi ruševin.
Spoznaj te vzorce – ker Resnica osvobaja. Ker tvoja bolečina ni pretirana. In nisi sama.
Tišina, ki boli – ko molk postane orožje
To ni običajen molk.
To je hladna, napeta tišina, ki reže globlje kot besede.
Prikriti narcis ne kriči – ampak te kaznuje s praznino. Umik, ignoranca, neodgovorjena sporočila, tih pogled, včasih pa samo to, da sedi poleg tebe, kot da te ni. V istem prostoru, a si zanj praznina. Ni konflikta, a ni niti stika. Samo… brezzvočna odsotnost, ki zaboli.
Ko vprašaš: »Je kaj narobe?« dobiš le:
»Ne, vse je v redu.«
Ampak veš, da ni. Vsaka celica v tvojem telesu to čuti. Tvoje telo ve. Tvoj živčni sistem zazna, da si kaznovana.
Ta tišina ni mirovna gesta – je kontrolni mehanizem. Kazen, ker si čutila. Ker si nekaj rekla. Ker si si upala postaviti mejo.
In počasi začneš dvomiti vase. Sem res pretiravala? Sem jaz naredila nekaj narobe?
To je bolečina, ki se ne sliši – ampak te tiho razjeda.
In ravno zato tako deluje.
Za razmislek:
Ali sem res pretiravala?
Ali sem jaz tista, ki komplicira?
Ali si že kdaj občutila tišino, ki je bila bolj glasna od vsakega prepira? Kako si se odzvala?
Prikrita ponižanja: igle v žametnih rokavicah
Prikriti narcis redko kriči ali neposredno žali. Njegovo orožje niso izbruhi jeze, temveč subtilni, zavajajoči komentarji, ki pridejo preoblečeni v šale, navidezne pohvale ali skrb. Ponižanja, zavita v humor, opazke, ki na prvi pogled zvenijo kot komplimenti, a v sebi nosijo zbadljivko. Takšne pripombe so oblikovane tako, da jih težko izzoveš – ker če reagiraš, si obtožena, da nimaš smisla za humor ali da pretiravaš.
Primeri so lahko:
»Res si prijetna družba… za nekoga, ki ni preveč razgledan.«
»Lepa si, čeprav danes nisi ravno spočita.«
»Zelo dobro ti gre, presenetljivo, glede na tvoj študij.«
Prikrita sporočila so jasna: nekaj s tabo ni dovolj dobro. A ko opozoriš, da te to prizadene, sledi preusmeritev:
»Saj si tudi ti rekla…«, »Ti pa tudi kdaj znaš biti občutljiva.«, ali pa znameniti »Kaj pa ti?«.
To so taktike, s katerimi prikriti narcis vedno znova prestavi fokus – stran od sebe, na tvojo domnevno napako ali čustven odziv.
Sčasoma začneš dvomiti vase. Vprašaš se, ali si morda res preobčutljiva. Čeprav čutiš, da nekaj ni v redu, ne najdeš oprijemljivega dokaza. In tako se zgodi premik: odgovornost prevzameš nase.
To je kazen za tvojo avtentičnost – za to, da si čutila in izrazila, da te nekaj boli.
Za razmislek:
Ali se pogosto znajdeš v situaciji, kjer ne veš, ali si bila prav ti tista, ki je nekaj zakuhala?
Se ti dogaja, da kljub bolečini, ki jo čutiš, ne znaš več zaupati sebi, ker so njegove/ njene besede vedno zveneče in prepričljive?
Oborožena nesposobnost: pasivnost kot prikrita kazen
Na prvi pogled se prikriti narcis lahko zdi nebogljen, celo simpatično zmeden. Prizna, da nečesa ne zna, morda sramžljivo doda: »Jaz tega res ne znam… daj ti, ti to tako dobro narediš…« A pozor – to ni iskren izraz nemoči. To je natančno preračunana taktika.
Ta dinamika ni v resnici o tem, da ne zna, ampak da noče. Bolj kot o funkcionalni nesposobnosti govori o pasivno-agresivnem načinu, kako vso breme prenesti nate – z nasmeškom.
Ne zna oprati perila. Ne zna nahraniti otrok. Ne zna rezervirati termina. Ne zna napisati mail-a.
Ampak zna sedeti. Gledati. Komentirati. Ocenjevati. Kritizirati.
In ko vse postoriš ti, ker »on ne zna«, se ne zahvali. Ne občuduje tvojega napora.
Ne.
Namesto tega mirno pripomni: »Zadnje čase si pa precej napeta.«
V tem je past.
Vsa energija gre v tvoj trud, v tvoje pospravljanje, organizacijo, v tvoje žongliranje vseh vlog. On pa stoji ob strani. Gledalec lastnega filma, kjer si ti protagonistka – izčrpana, razdražena in na koncu še kriva, ker si (po njegovem mnenju) »vse prevzela nase«.
Če si dovoliš vprašati: »Zakaj nisi pomagal?« – te čaka že znani zasuk:
»Kaj pa ti? Saj ti vse hočeš po svoje.«
»Če bi bil tvoj način boljši, bi te že posnemal.«
To je prikrita kazen.
To je način, kako si »umije roke«, a pusti, da se ti utapljaš v kaosu, ki se je zgodil tudi zaradi njegove odsotnosti – čustvene, fizične in mentalne.
In da stvar zaključi v popolnem obrnjenem ogledalu, doda:
»Saj si rekla, da ti to rada delaš.«
Za razmislek:
Se pogosto znajdeš v vlogi tiste, ki vedno mora vse narediti – ker drugače »ne bo narejeno«?
Se počutiš preobremenjeno, a hkrati krivo, če se ustaviš?
Si že kdaj dobila občutek, da nisi le odgovorna za vse – ampak da si zaradi tega še dodatno kaznovana z očitki, da si preveč?
Podtikanje dvoma in sabotaža – ko se stvari »čudno zalomijo«, ravno ko ti gre dobro
Na prvi pogled se zdi, da gre le za nesrečne okoliščine. Nekdo je pozabil povedati, da se je dogodek prestavil. Nekdo je »pomotoma« vrgel stran tvoje zapiske. Nekdo je pozabil, da si imela tisti dan nekaj pomembnega, in ravno takrat zahteval tvojo pozornost.
To je sabotaža – a prikrita, ovita v nedolžnost, naključje ali celo skrb.
Prikriti narcis ne želi tvojega uspeha. Tvoj napredek ga ogroža, saj pomeni, da mu lahko uideš izpod kontrole. In tako se začnejo majhne podtaknjene mine: napačen nasvet, pozabljeno sporočilo, napačen datum, zamujena priložnost.
Ko pogumno pogledaš nazaj, ugotoviš: vedno se je nekaj »zgodilo« ravno takrat, ko si rasla. Ko si želela nekaj zase. Ko si bila srečna.
In če ga soočiš s tem, bo odziv hladen:
»Kaj pa ti? Saj sem se trudil.«
»Zakaj vedno iščeš napake pri meni?«
»Ti si paranoična, jaz nimam nič s tem.«
Sabotaža v prikriti obliki ni vpitje ali razbijanje. Je subtilna, a učinkovita – ker te izčrpava. Ker te spravi v dvom. Ker si začneš govoriti: »Verjetno sem res jaz kaj zgrešila.«
Za razmislek:
Si že opazila, da se ti tik pred pomembnim korakom zgodi nekaj, kar te ustavi?
Kdo je bil takrat blizu? Je bil odziv podporen ali dvoumen?
Si se kdaj vprašala, zakaj se vedno znova zgodi »naključje«, ravno ko ti gre dobro?
Podcenjevanje tvoje kompetentnosti – ko začneš verjeti, da si »skoraj dobra«
To ni napad – to je erozija. Počasi, nevsiljivo, a vztrajno. Prikriti narcis ne bo rekel naravnost, da nisi sposobna. Namesto tega bo tvoja sposobnost vedno ovita v dvom. V subtilne pripombe, v ironičen nasmeh, v: »Saj si se trudila… za nekoga, ki nima ravno občutka za take stvari.«
Ni pomembno, kaj znaš, koliko se trudiš, kakšne rezultate dosegaš. Vedno boš »malo mimo«. Vedno boš »prehitro zadovoljna«. Vedno bo nekaj, kar bi lahko naredila boljše – a nikoli ne bo konkretno, nikoli jasno. Samo občutek, da si tik pod robom, da nisi čisto tam.
In potem začneš dvomiti vase. Ne samo v svoje znanje, temveč v svojo intuicijo, presojo, sposobnost odločanja. Vse, kar pride iz tebe, postane vprašljivo. In počasi, nevede, začneš v lastnih očeh izgubljati barve.
Ker on ve bolje.
Ker on ve več.
Ker on »misli, da si morda… preveč občutljiva, da to vidiš realistično.«
In če ga soočiš?
»Kaj pa ti? Saj si ti tista, ki vse vzame preveč osebno.«
Ali:
»Jaz ti hočem samo pomagati, da ne boš vedno razočarana.«
In potem še:
»Če bi imela več samozavesti, bi bila lahko res dobra.«
To ni konstruktivna kritika. To je prikrito spodkopavanje. In ko mu uspe, si ranjena – a ne znaš povedati, kje točno boli.
Za razmislek:
Si začela dvomiti v svoje presoje, odkar si ob njem?
Imaš občutek, da moraš vedno preveriti, ali je tvoja odločitev prava?
Si začela svoje uspehe doživljati kot nekaj, kar si dosegla po naključju – ne zaradi sebe?
Razkritje zasebnosti – ko tvoje skrivnosti postanejo njegovo orožje
Prikriti narcis te bo poslušal. Z zanimanjem. Z izrazom na obrazu, ki pravi: »Povej mi vse, tukaj sem zate.« In ti – ker si v odnosu, ker si ranljiva, ker zaupaš – deliš. Svoje dvome, svoje strahove, svoje pretekle bolečine.
Toda nekaj časa pozneje…
Slišiš nekaj, kar si povedala le njemu – iz ust nekoga drugega. Prijateljica omeni tvojo družinsko zgodbo. Šef nenadoma ve, da razmišljaš o menjavi službe. Mama izve, da ti ni všeč njen čili.
In ko ga zmedeš z vprašanjem: »Zakaj si to povedal?«, dobiš nazaj:
»Kaj? Saj nisem vedel, da je to skrivnost.«
Ali:
»Samo mislil sem, da ti bo lažje, če to ve še nekdo.«
Ali:
»Saj si rekla, da si zrelejša zdaj – zakaj te to sploh moti?«
Tu ne gre za naivnost. Gre za kontrolo. Tvoje ranljivosti mu služijo kot valuta. Tvoje intime so mu orodje, da te diskreditira, očrni, ali da preprosto preveri, koliko moči še ima.
Včasih bo to storil pasivno – z mimobežno opombo na družinskem kosilu. Drugič ciljno – da povzroči prepir, ustvari kaos, ali sabotira tvoj napredek.
In ko boš v dvomu, boš najprej dvomila vase. Ne v njega.
Za razmislek:
So bile tvoje zasebne informacije kadarkoli izpostavljene brez tvoje vednosti ali privoljenja?
Si kdaj občutila sram zaradi nečesa, kar si delila z njim v zaupanju?
Imaš občutek, da moraš zdaj »paziti, kaj poveš«, tudi če ste si nekoč delila vse?
Spravljanje v težave – ko ustvari kaos in gleda, kako goriš
Prikriti narcis je strateg. Morda se ne zdi napadalen, toda njegova moč je v zakulisju – kot lutkar, ki premika niti. In ena izmed najbolj subtilnih oblik kaznovanja je prav to: da te spravi v težave… ti pa sprva sploh ne dojameš, da je bil on tisti, ki je potegnil vrvico.
To ni vedno direktno obrekovanje ali laž. Včasih gre za majhne, »naključne« informacije, ki pricurljajo na plan ob napačnem času.
Si zaupala, da iščeš novo službo? Šef zdaj ve.
Si rekla, da nisi prepričana glede nekega prijateljstva? Oseba to zazna v tvojem obnašanju, ker je nekdo »nevede« povedal.
Si omenila, da ti ni všeč mamina hrana? Zdaj si nehvaležna hči.
Prikriti narcis s tem ubija dve muhi na en mah – kaznuje te in hkrati igra nedolžnega.
Ko se z njim soočiš, bo le skomignil:
»Oprosti, sem pozabil, da si rekla, naj ne povem.«
»Mislil sem, da že vsi vedo.«
»Nisem vedel, da je to tako pomembno.«
In ti ostaneš z zlomljenimi odnosi, zmedo in – kot vedno – s krivdo.
V tem kaosu je on najvarnejši. Če se kje sesuvaš – v službi, doma, med prijatelji –, si šibkejša. In šibkost je tisto, na kar se hrani. Ne bo te reševal. Opazoval bo. Lahko te bo celo tolažil – a ne zato, ker mu je mar, temveč da ostane blizu tvojega ranjenega jedra.
Za razmislek:
Si že kdaj ugotovila, da so tvoje besede prišle v napačne roke?
Imaš občutek, da vedno znova končaš v konfliktih, za katere nisi vedela, kako so sploh nastali?
Te je kdaj kdo od bližnjih obtožil nečesa, kar si povedala le eni osebi?
‘Gaslighting’ – ko začneš dvomiti v lastno resničnost
To ni zgolj manipulacija. To je posilstvo tvoje resnice.
‘Gaslighting’ je ena najbolj prefinjenih in nevarnih taktik prikritega narcisa. Ni očitna, ni kričava. Je kaplja po kaplji, ki raztaplja tvoj notranji kompas.
Je trenutek, ko nekaj izrečeš – in on reče: »Tega nisi rekla.«
Je trenutek, ko mu pokažeš sporočilo – in on: »To ni bilo mišljeno tako.«
Je tvoj spomin – proti njegovi resnici.
Ko mu zastaviš vprašanje, ti odgovori z vprašanje, »kaj pa ti…«?
Prikriti narcis te ne bo napadel direktno. Le pripomnil bo:
»Si prepričana? Mogoče si bila utrujena…«
»Zdi se mi, da to samo dramatiziraš.«
»Veš, včasih stvari dojemaš malo drugače kot drugi.«
In ti?
Se začneš spraševati.
Se začneš opravičevati.
Se začneš umikati.
Naenkrat si ti tista, ki mora dokazovati, razlagati, dvomiti vase.
Tvoj notranji glas se izgublja v megli vprašanj.
In ko te zmanjka, te ima v pesti.
Z ‘gaslightingom’ te prikriti narcis ne kaznuje z jezo, ampak z izbrisom – tvojega pogleda, tvojega spomina, tvoje moči. Vzame ti edino orožje, ki ga imaš: zaupanje vase.
Za razmislek:
Si že doživela, da so ti rekli, da si nekaj narobe razumela, pa si vedela, da si razumela prav?
Imaš občutek, da vedno bolj dvomiš vase, čeprav si bila nekoč samozavestna?
Se zalotiš, da se raje ne izraziš več, ker “mogoče si ti tista, ki pretirava”?
Ko si enkrat v tem meglenem polju, je težko nazaj. A ni nemogoče. Ko poimenuješ taktiko, jo razgališ. In s tem začneš vračati svojo moč.
Presežen nadzor – ko ti z nasmehom vzame tla pod nogami
To ni ljubezen. To je lastništvo. On kontrolira. Stalno in povsod.
Prikriti narcis ne bo vedno vpil, ukazoval, te nadzoroval z očitno silo. Ne. Njegov nadzor je prefinjen, ovit v logiko, v skrb, v tihi prevzem prostora. Vzame, ne da bi vprašal. Premakne, ne da bi pojasnil. Odloča, ne da bi sploh opazila, da je bila odločitev potrebna. Iz tvojega kroga odmakne vse ljudi, počasi in prefinjeno skozi ‘gaslighting’, da so vsi »ljubosumni« na vajin odnos, »ta ni uredu«…izmisli si zgodbice, ki ti jih proda ali še huje stalno vrši nadzor, da je na vsakem koraku s tabo. Na začetku se ti zdi »kako je pozoren«, a se izkaže, da gre za popoln nadzor nad tvojim življenjem. Zelo radi te »zaprejo« in te imajo doma, pod pretvezo, »bom jaz zate skrbel« preveč mi pomeniš.
Naenkrat ne veš več PIN kode vajine skupne kartice.
Naenkrat so tvoji stiki blokirani.
Naenkrat si ti tista, ki »ima preveč dela«, zato on prevzame »administracijo«.
To ni pomoč. To je odvzem moči.
To ni partnerstvo. To je prevlada.
In kadar ga vprašaš: »Zakaj mi tega nisi povedal?« sledi hladen odgovor:
“Saj te nisem hotel obremenjevati.”
“Tako ali tako te to ne zanima.”
“Saj je bilo za tvoje dobro.”
Nekaj v tebi se zmede. Nekaj drugega pa začuti zategovanje verig.
To je nadzor brez vidnih verig.
To je zapor brez ključavnic.
To je kazen, ker si hotela dihati svobodno.
Za razmislek:
Imaš občutek, da si izgubila pregled nad svojim denarjem, urnikom, odločitvami?
Se ti zdi, da partner ve o tebi vse, ti pa o njem zelo malo?
So bile tvoje odločitve vedno znova spodkopane – z nasmehom in logiko?
Ko pade maska: Verbalna in/ali fizična zloraba
Prikriti narcis ni vedno tih. Ni vedno šepetajoč v senci. Pride trenutek, ko maska zdrsne. Ko se ne da več skrivati. Ko manipulacija ne zadostuje več za nadzor. Ko začuti, da izgublja tla pod nogami – in takrat udari.
Najprej z besedami, kot puščice.
Ne bo kričal, bo pa zarezal.
»Nihče te ne bo maral, če se mene rešiš.«
»Si čisto nora. Kdo bi sploh bil s tabo?«
»Sama si si vse to zakuhala.«
Besede, ki ne odmevajo, ampak žgejo. Ki ne iščejo razumevanja, temveč podreditev. In če besede ne delujejo več, se utegne zgoditi še kaj hujšega.
To je točka preloma – ko postane nevarno. Ko čustvena in psihološka manipulacija prestopi v fizično nasilje, nadzor nad gibanje, grožnje, uničevanje tvojih stvari, ustrahovanje. In vendar… še vedno si ti tista, ki se počuti krivo.
Slišati je:
»Sama si me spravila do tega.«
»Če bi me spoštovala, se to ne bi zgodilo.«
»To ni zloraba, samo besede so. Ti si pač občutljiva.«
Ampak globoko v sebi veš. Ni ti več do smeha. Ni ti več do razlage. Samo izhod iščeš.
Za razmislek:
So tvoje meje že tolikokrat prestopljene, da ne veš več, kje se končaš ti in začne drama?
Se tvoje telo odziva z nemirom, tresenjem, zmedenostjo, še preden sploh razumeš zakaj?
Si že slišala sebe reči: »Saj ni tako hudo… saj me ni udaril, samo razjezil se je.«?
Tvoje telo ve, tvoje srce tudi. In prav je, da verjameš sebi. Veš, ker si izpita!
Uničenje po razpadu: Kampanja blatenja
Ko prikriti narcis izgubi nadzor nad tabo, ga ne izgubi nad zgodbo o tebi.
Če te ne more več imeti – bo poskrbel, da te nihče drug ne bo želel.
Če si pobegnila, bo poskrbel, da boš nosila oznako tiste, ki je kriva.
Če si spregledala – bo poskrbel, da ti nihče več ne bo verjel.
To je kampanja blatenja. V to vključi tvojo okolico – prijatelje, družinske člane. S tem preveri, kdo je »z njim«. Tiha vojna, ki jo vodijo za kulisami, z nasmeškom.
Vse se začne z nedolžnimi stavki, ki pa niso le stavki – temveč programiranje drugih, da dvomijo vate.
»Zaskrbljen sem zanjo… nekaj je narobe z njo, res ji želim pomagati.«
»Toliko sem potrpel… ona je tista, ki nikoli ni zadovoljna.«
»Žal mi je, da ti to povem, ampak veš… ona zna biti precej nestabilna.«
In potem se začne: ljudje okoli tebe začnejo umikati pogled. Dvomi. Govorice. Celo prijatelji se začnejo spraševati, kdo si.
Na zunaj ostaja on tisti ranjeni, prijazni, skrben.
Znotraj tebe pa divja vojna – dokazati, da nisi nora. Da si samo preživela.
To je kazen za tvojo svobodo. Morda, če si ga zapustila, je to njegov način kaznovanja, ker »si se ga drznila zapustiti«. Kaznuje te, za tvojo moč, da si se odvezala od vloge žrtve ali reševalke. In ko misliš, da je konec – poskuša nadzorovati tvojo zgodbo. Tvojo podobo v svetu. Vse dokler mu boš dajala pozornost, bo ustvarjal dramo.
Za razmislek:
Si se že znašla v položaju, ko si imela občutek, da moraš dokazovati resnico o sebi?
So ljudje, ki so te nekoč poznali, zdaj prepričani, da si ‘težavna’?
Si že kdaj slišala od skupnih znancev stavke, za katere veš, da si jih nisi nikoli izrekla?
Ne, nisi nora.
To je zgolj še ena plast zlorabe – tista, ki cilja na tvojo resnico.
Zrcalno izmikanje: »Kaj pa ti?« – ko vprašanje postane orožje
Nisi še dokončala stavka, že sledi protinapad.
Ne bo se opravičil. Ne bo priznal. Ne bo zdržal z dejstvom, da ga nekaj zrcališ. Namesto tega bo iz predala potegnil star greh, tvoj spodrsljaj, trenutek, ko nisi bila popolna.
Rekla si: »To me boli.«
On pa: »Kaj pa ti, ko si ti…?«
Namesto poslušanja – preusmerjanje.
Namesto prevzemanja odgovornosti – obračanje krivde.
Naenkrat govoriš o tem, da si bila ti preobčutljiva. Da si ti tista, ki iz muhe delaš slona. Ki vedno nekaj išče.
In ti? Zmrzneš. Zamegli se. Saj si vendar samo izrazila svoje občutke, svojo bolečino, svoje zaznave…
Pa se zdaj opravičuješ.
To je zrcalno izmikanje. Kazen za tvojo zavest.
To je subtilen mehanizem, ki tvoje čisto vprašanje spremeni v dokaz, da si ti problem.
In če vztrajaš? Če pogumno poveš: »To, kar praviš ne spoštuje…« – dobiš novo injekcijo dvoma:
»Zdi se mi, da imaš res težave s soočanjem. Si že razmišljala, da bi šla k terapevtu?«
In tako te – čisto tiho – zradira.
Ne da bi povzdignil glas. Ne da bi zapustil sobo.
Preprosto – izmakne ogledalo. Tebe.
Za razmislek:
Se ujameš, da na koncu pogovora vedno ti razlagaš, opravičuješ, utemeljuješ?
Si že opazila, da se tvoja bolečina hitro spremeni v razpravo o tvojem značaju?
Si imela kdaj občutek, da je tvoje doživljanje vedno najmanj pomembno?
Če si odgovorila vsaj enkrat z »da«, potem veš, kako boli biti ob nekom, ki nikoli ne prevzame lastnega odseva – temveč ga zrcali vate.
Zdaj, ko si vse to prepoznala, je pomembno: nisi nora, nisi preobčutljiva in nisi sama.
To so taktike. Vzorce lahko poimenujemo. In ko jih poimenujemo – jih lahko tudi presežemo.
Ko prepoznaš… si že začela zdraviti
Morda si ob branju teh vrstic začutila tisto znano zbadanje pod prsnico. Morda si našla svojo zgodbo razsuto med vrsticami, ne da bi jo morala na glas povedati. Morda si se zavedla, da si leta živela z majhnimi, neopaznimi ranami – vsaka posebej še ni bila videti kot zloraba, a skupaj so postale notranja razpoka.
To ni tvoja krivda. In nisi sama.
V narcističnem, toksičnem odnosu, izgubljamo koščke sebe – počasi, tiho, skoraj neopazno.
Prva zmaga ni odhod.
Prva zmaga je prepoznava.
Ko prepoznaš vzorec. Ko ga lahko poimenuješ. Ko rečeš: »To ni zdravo. To ni ljubezen. In to nisem jaz.«
To je začetek poti nazaj – ne le iz odnosa, temveč nazaj k svoji moči.
Zato sva z doc. dr. Urško Battelino ustvarili sklop štirih seminarjev v živo Toksični odnosi, narcistična dinamika in vračanje k Sebi, kjer ne bova govorili le o tem, kaj narcizem je – temveč tudi:
– kako ga prepoznaš,
– kako se zaščitiš,
– kako ga preoblikuješ v notranji uvid,
– in kako ponovno postaneš avtoriteta v lastnem življenju.
Skupine bodo varne. Proces bo celosten. Pristop bo zasidran v psihoanalitični globini, psihološki astrologiji, arhetipih in tvoji osebni zgodbi.
To ni še eno izobraževanje – to je povabilo k celjenju.
Če si se našla v vsaj eni od teh točk…
Če si vsaj enkrat vprašala: »Kaj pa, če res pretiravam?«
Če te vsaj enkrat ni nihče zaščitil – razen tebe same…
… potem te vabiva, da se pridružiš.
Tvoja zgodba je pomembna.
Tvoja zavest lahko reši prihodnje generacije.
21. marec, 11. april, 9. maj, 6. junij 2026 – v živo, skupaj, v varnem krogu.
🌀 Prijave so odprte.
Vabljene vse – ženske in moški, ki želite razumeti, ozdraviti in se opolnomočiti.
Iz srca, Shana
