Sporočilo ob koncu tedna…

Vse, kar ni bilo pristno, se bo moralo zlomiti, da se lahko nekaj novega rodi.

Ljubezen postane umetnost ravnovesja šele, ko si jo upamo ljubiti z obema rokama – tisto svetlo, in tisto temno. Tisto, kar nas greje, in tisto, kar nas straši. Resnica, ko pride, ni vedno nežna. Včasih se zdi kot nevihta, ki pride nepričakovano, in odnese vse, kar je bilo zgrajeno na lažnem temelju. A prav to je njeno darilo – ker v resnici ne ruši, ampak razgali. Da bi lahko znova pogledali. Da bi lahko spet začeli – tokrat brez iluzij.

V odnosih zdaj ni več prostora za igrice, za vloge, ki smo jih igrali, da bi nas kdo imel rad. Ni več prostora za slepila, kjer smo lagali sebi, da še nekaj čutimo, ali da bo nekdo drug nekoč postal tisto, kar si želimo.

Resnica ne sklepa kompromisov – in ko vstopi v odnos, odnese vse, kar ni avtentično. Pokaže, kdo v odnosu še spi in kdo se že budi. In čeprav boli, je to najbolj iskrena oblika ljubezni – ker nas ne pusti zaspati tam, kjer si zaslužimo biti budni.

Prepoznavamo, kako smo nekoga ljubili zaradi strahu, ne zaradi svobode. Kako smo ostajali v zgodbah, ki so bile že zdavnaj napisane do konca. Kako smo se trudili, da bi nekdo ostal, namesto da bi spoštovali, da gre. In zdaj pride čas, ko se zrcalo postavi točno pred nas. Ko več ne moremo reči, da nismo vedeli. Vse v nas ve. Vse v nas čuti. Samo poguma potrebujemo, da temu pogledamo v oči. In ta pogum se zdaj budi – z vsakim razkritjem, z vsakim padcem, z vsako izgubo, ki nas uči, da lahko preživimo tudi brez tistih, ki niso prišli iz ljubezni. Raje prazna postelja kot polno srce laži. Raje resnica, ki zabolí, kot laž, ki iz dneva v dan razjeda našo dušo.

Zato bodimo pripravljeni. Kajti ne bo prišlo nežno. Ko se kolo vrača, ne dela razlik. Prinaša v ospredje vse, kar je bilo spregledano. Tudi tisto, kar smo sami skrili pod preprogo. Ne le odnosi z drugimi – tudi odnos do sebe bo zdaj razgaljen.

Kolikokrat ste se izdali, da bi ustregli drugim?

Kolikokrat ste si lagali, da še zmorete, ko ste komaj stali na nogah?

Kolikokrat ste iskali ljubezen v očeh drugih, ker je niste več prepoznali v sebi?

In kolikokrat ste obljubili sebi, da boste odšli, a ste ostali?

To so vprašanja tega časa. In ne prihajajo zato, da bi vas kaznovala, temveč da bi vas vrnila domov. V srce. V tisti notranji oltar, kjer se vse začne in konča.

Iz srca, Shana