Sporočilo ob koncu tedna…

Vi, ki iščete odgovore zunaj sebe, se zdaj morda znova vračate na isto točko.

In ne, to ni kazen. To je prostor, kjer vas življenje postavi na pavzo, da slišite, kaj ste vselej preglasili. Zdaj ni poti naprej, ni smeri, ki bi vam jasno pokazala, kam in kako. Zato, ker ni več stvar poti. Gre za vas. Gre za vašo pripravljenost, da spustite. Da se nehate boriti z resnico, ki že dlje časa tiho trka. In zdaj, ko ne gre več naprej, ko se stvari ne premikajo – ni zato, ker bi bilo nekaj narobe z vami. Temveč zato, ker vas vaša duša ne pusti več mimo tistega, kar si morate priznati.

Koliko odnosa je v resnici ljubezen?

In koliko je stara rana, stara potreba, star program?

Koliko ostajate v odnosih, kjer ste že zdavnaj nehali dihati s polnimi pljuči, a ste ostali – ker ste mislili, da je to vaša dolžnost?

Kolikokrat ste zamenjali tišino za mir, čeprav je v njej kričal vaš notranji glas?

Zdaj ste v trenutku, kjer se vse to sesede vase. Nič več ne morete skriti. Ne pred drugimi. In ne pred seboj. Trenutna situacija vas ne osvobodi z akcijo, temveč z odpovedjo iluziji. In to je najtežji korak – ker ne pomeni, da morate narediti nekaj novega. Pomeni, da si dovolite, da vas trenutek spremeni. Vi ste zdaj v sveti točki obrata. A to ni obrat na zunaj. To je obrat perspektive. Kjer ni več pomembno, kdo je imel prav. Kdo je koga prizadel. Kdo komu nekaj dolguje.

Zdaj je edino vprašanje:

Ali ste pripravljeni videti, kar resnično je?

In ste pripravljeni nehati nadzirati, kako bo ta resnica videti?

Ego kriči, ker izgublja nadzor. A duša se prebuja, ker čuti svobodo. V tej tišini ni več vlog. Ni več prepričevanj. Ni več dokazovanj. Samo vi in vaše srce. In v tem srcu boste zaslišali – da nekaterih vezi ni treba rezati, ker se raztopijo same, ko se vi ne hranite več z iluzijo. Morda vas bo v teh dneh življenje preizkusilo – s tišino drugega, z nenadnim odmikom, z razočaranjem, z izgubo kontrole. A poglejte globlje. Ste morda prav to potrebovali? Ste morda točno zdaj pripravljeni spustiti? In če vas kdo zapusti – morda to ni izguba. Morda je to roka usode, ki vam je odvzela tisto, kar ste vi preveč krčevito držali. Da lahko končno z rokami objamete resnico, ki vas osvobodi. To ni čas odločitev. To je čas predaje. Čas, ko ničesar ne silite, a vse postane jasno. Odnosi, ki so še vedno zgrajeni na potrebi, se bodo zdaj razgalili.

Iz srca, Shana