Sporočilo ob koncu tedna…
Vsaka sprememba odpira vrata nečemu, kar še ne morete videti.
Največja napaka tega obdobja bi bila, da bi se oklepali starega samo zato, ker ga poznate.
Poznano ni vedno varno. Pogosto je samo udobno. In prav udobje je največkrat tisto, kar preprečuje rast. Življenje vas zdaj vabi, da naredite prostor. Pospravite omare. Pospravite misli. Pospravite odnose. Pospravite zgodbe, ki jih pripovedujete sami sebi. Kajti ni mogoče prinesti novega sončnega vzhoda v prostor, kjer še vedno hranimo temo preteklih dni.
Morda boste čutili utrujenost. Ne zato, ker ste šibki. Temveč zato, ker se poslavljate od starega dela sebe.
In vsak konec zahteva energijo. Vsako slovo zahteva pogum. Vsaka sprememba zahteva zaupanje. A nekaj pomembnega se dogaja. Življenje vas ne premika zato, ker bi vam nekaj jemalo. Premika vas zato, ker vam želi pokazati več. Več vas. Več resnice. Več svobode. Več življenja. Zato ne hitite iskati odgovorov. Včasih je dovolj, da sledite občutku. Tistemu tihemu notranjemu glasu, ki že dolgo ve, kaj je naslednji korak. Morda ga razum še ne razume. A srce ga pozna. In če se pred vami odpirajo nova vrata, jih ne glejte s strahom. Poglejte jih z radovednostjo. Kaj če sprememba ni prišla, da vam nekaj vzame? Kaj če je prišla, da vas vrne domov? Domov k sebi. Domov k svoji resnici. Domov k življenju, ki ga ne živite zato, ker morate, ampak zato, ker ga čutite. Junij vas ne sprašuje, ali ste pripravljeni. Junij vas sprašuje, ali ste pripravljeni zaupati. Zaupati, da vse, kar se premika, ni izguba. Da vse, kar odhaja, ni kazen. Da vse, kar prihaja, ni naključje. In da ste natanko tam, kjer morate biti. Na pragu novega poglavja. Na pragu novega doma. Na pragu novega odnosa do sebe. In prav od tukaj naprej se začne življenje, ki ne temelji več na preživetju, ampak na ustvarjanju. Zato stopite naprej. Počasi. Zavestno. S srcem.
Kajti pot se ne razkrije tistim, ki čakajo. Pot se razkrije tistim, ki si upajo narediti prvi korak.
Ohranjajte visoko naravnanost.
Iz srca, Shana
