Sporočilo ob koncu tedna…
Na odru tvojega življenja se je nevidno dvignila zavesa.
Luči so uprte v prizorišče, a ne v vlogo, ki ste jo vajeni igrati. Temveč v prostor med vrsticami. Med kretnjami. V tiste trenutke, ko ti pogled zdrsne stran, ko ti srce poskoči brez dovoljenja razuma. Nekaj je drugače. Nekaj nemirnega se prebija skozi tišino, kot veter, ki še ne piha, a že dviguje prah. Čas, ki diha s plitkimi vdihi, a nabira moč za nevihto. Čas, ko življenje zamenja tempo – ne več balada, ne še udarni ritmi revolucije. Vmesni prostor, kjer najdeš zmedenost in jasno vednost hkrati. Kot bi nekaj v tebi že vedelo. In nekaj v tebi še ne bi upalo. Nemir se prikrade neslišno. Ne s krikom, ne z eksplozijo. Prikrade se kot slutnja. Kot zategnjenost v prsih, ki nima besed. Kot nenavadna tišina med dvema stavkoma, ki bi sicer morala teči gladko.
Kot da se svet pripravlja na razkritje – in ti si med tistimi, ki bodo povabljeni v prvo vrsto.
A to ni oder, kjer boste ploskali zmagovalcem. To je oder, kjer boste morali pogledati svojo resnico. Z obrazom v obraz. Vase. V tem trenutku se dogaja nekaj pomembnega. Notranji preobrat, ki ga svet morda še ne vidi, a ga vaša duša že doživlja. In ta nemir ni vaš sovražnik. Je zaveznik vaše budnosti. Prišel je, da vas predrami iz udobja iluzij. Da vam vzame odejo, pod katero ste skrivali strahove, stare navade, kompromisne ljubezni in odnose, ki jih je čas že presegel.
Vse, kar ni več vašega – vse, kar ni resnično – bo v teh dneh začelo razpadati.
Z razpoko, ki jih niste želeli videti, se bo odluščila barva. In pod njo… bo resnica. Gola. Ne olepšana. Ne udobna. A tako svetla, da vam bo vzela dih. Morda se znajdete na razpotju. Morda boste morali izbrati, kam boste stopili, ko ne bo več mogoče hoditi po stari poti. Morda boste morali izreči »ne« tam, kjer ste vedno kimali. In morda boste morali priznati sebi, da srce že dolgo ni tam, kjer ga slišite biti. To so dnevi, ko odnosi pokažejo svojo vsebino. Ne tisto, kar ste si želeli verjeti. Temveč tisto, kar resnično je. Ali so trdni, ker rastejo iz resnice? Ali so razpokani, ker temeljijo na strahu, odvisnosti ali krhki potrebi po potrditvi? Ali ste z nekom zato, ker je tvoja duša tam – ali ker ti je um ustvaril scenarij, ki se mu niste upali upreti? Torej?
Iz srca, Shana
