Sporočilo ob koncu tedna…

A zdaj lahko začnemo. Zdaj lahko pogledamo v oči tistemu, kar smo izrekli – in vprašamo: ali je še naše? Ali smo že postali nekdo drug?

In če smo – potem naj gre. Besede, ki ne držijo več, obljube, ki niso imele hrbtenice, odnosi, ki so obstajali samo zato, da nismo bili sami. Nič več tega. Ne zdaj, ko vemo, da smo vredni Ljubezni, ki ne potrebuje vlog. Ljubezni, ki ne živi na račun naše resnice. Odnosi, ki so ostali, bodo prestali ogenj. Ja, bodo preživeli. Ker so zgrajeni na tistem, kar se ne zlomi: spoštovanju, prisotnosti, iskrenosti. In če ste koga izgubili na tej poti – pustite. Ne nosite več ljudi, ki niso pripravljeni stopiti z vami v novo poglavje. Ne prepričujte, ne vlecite nazaj, ne rešujte. To ni več vaša naloga. Vaša naloga je, da ste tam, kjer govorite, da ste. Da živite to, kar govorite. Da ljubite na način, ki osvobaja – ne zavezuje. Pot naprej bo morda samotna. A bo svobodna. In vse, kar ste doslej potrebovali, da bi začel znova – nosite v sebi. Ne bo več velikih začetkov. Samo mali premiki. Iskreni pogledi. Nove odločitve. In iz tega: novo življenje. Brez laži. Brez nepotrebne teže. Samo to, kar je res. Kolo se je obrnilo. In zdaj ti vrača vse, kar ste kadarkoli bili – in vse, kar ste pripravljeni postati.

Zdaj prihaja tudi strast – tista prvinska, neukrotljiva, ki ne potrebuje dovoljenja, da gori. Tista, ki v vas zatrepeta, ko se ne skrivate več. Ko ne igrate vlog, ki vam jih je življenje nekoč podarilo, da bi preživeli, ampak si sami napišete vlogo – zase, za svojo dušo, za resnico, ki jo nosite. Oder življenja ne išče popolnosti. Išče iskrenost. Išče žar v očeh, ko rečete: to sem jaz. Z vsem, kar sem. S preteklostjo, ki je bila. S telesom, ki nosi brazgotine. S srcem, ki ni več pripravljeno ljubiti iz strahu, ampak iz poguma. In prav ta strast – ne za nekoga drugega, ampak zase – vam bo pomagala hoditi naprej. Ne bodo vas več reševali zunanji znaki. Ne bodo vas več peljale obljube, da bo nekoč drugače. Vi ste zdaj tisti, ki vstopate na oder kot glavni igralci. Vi ste tisti, ki pišete svoj prizor, ki rečete: to je moj trenutek. Tukaj stojim. Gola. Resnična. Prisotna. In kar me ne ljubi v tej resnici, me ne sme več imeti.

Ohranjajte visoko naravnanost.

Iz srca, Shana